O tem sva s sodelavko Sandro Boršič Domnik govorili z Maticem Novakom, pedagogom, ustanoviteljem Inštituta za razvoj potencialov ADHD, Modri junaki, ki ima tudi sam ADHD. V pogovoru smo se dotaknili predvsem tega, zakaj ADHD pri dekletih pogosto ostane neprepoznan, kako se kaže njegovo 'maskiranje', kakšne posledice pušča pozna diagnoza in zakaj posamezniki z ADHD v šolskem sistemu pogosto ne dobijo priložnosti, da bi pokazali svoje resnične sposobnosti.
Matic opozarja, da za navidezno mirnostjo pogosto poteka povsem drugačna zgodba: nenehno obvladovanje misli, prilagajanje pričakovanjem okolice in izčrpavajoč napor, da bi bili videti takšni, kot družba od njih pričakuje. Prav zato je pomembno, da ADHD ne razumemo zgolj skozi stereotipno podobo nemirnega otroka, temveč prisluhnemo tudi tistim, katerih stiska je na prvi pogled nevidna.
"Na zunaj morda vse deluje gladko, znotraj pa poteka neviden boj," pojasnjuje sogovornik in izpostavlja ključno razliko v izražanju motnje pozornosti (ADHD) med spoloma. Medtem ko so fantje pogosto bolj očitno hiperaktivni in energični, se pri dekletih nemir in pozornost odražata predvsem na miselni ravni. Ker dekleta svoje primanjkljaje spretno skrivajo, jih okolica prepogosto spregleda. Glavna težava se skriva v t. i. 'maskiranju', sistemih in strategijah, ki jih dekleta razvijajo z izjemno količino dodatnega truda, samo da bi ustrezala vrstnikom in skrila svojo stisko. ''Ti sistemi delujejo v osnovni šoli, ko pa bremena na fakultetah in v odraslem življenju narastejo, maske padejo, kar vodi v izčrpanost in pogoste čustvene eksplozije v varnem zavetju doma,'' pove Matic.
''Ker se te stiske včasih posamezniki ne prepoznajo pravočasno, prihaja do napačnih diagnostik. Neodkrit ADHD se lahko prekriva z anksioznostjo, depresijo, motnjami hranjenja, samodestruktivnim vedenjem ali begom v substance, kar stroka prepogosto obravnava zgolj kot generalizirano anksiozno motnjo ali osebnostne stiske. K temu prispevajo tudi biološki dejavniki, kot je menstrualni cikel, ki vpliva na nihanje pozornosti in koncentracije. Posamezniki se v šolskem sistemu prepogosto srečujejo s krivicami, saj šole večinoma ocenjujejo goli spomin in ne dejanskega razumevanja,'' pove Matic in nadaljuje: "Ko se trud in ocena ne ujemata, se posameznik začne spraševati, kaj je narobe z njim, čeprav potrebuje le svoj, edinstven način učenja.''
Glede zdravil sogovornik opozarja, da so dvorezen meč: pomagajo lahko v najhujših obdobjih paralize in izgube kontrole, a dolgoročno lahko ubijejo kreativnost in spontanost. Pravo 'zdravilo', kot meni, se skriva v odnosu do nelagodja – v zmožnosti, da prenehamo z odlašanjem in začnemo zavestno ter z mehkobo stopati v napor ter dosegati majhne cilje. Ob tem opozarja še na nevarno past iskanja potrditve v očeh drugih ljudi, ko posameznik ne občuti zadovoljstva ob doseženem cilju, temveč le olajšanje, ko ga pohvali okolica. Prava pot je primerjava z lastnim napredkom in sprejemanje sebe brez nenehnega prilagajanja pričakovanjem drugih.
Daljši pogovor z Maticem in izpoved očeta z dečkom z ADHD si lahko ogledate v spodnjem prispevku, ki ga je za televizijsko Vizito pripravila Sandra Boršič Domnik:
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV