Toda prav v takšnih trenutkih lahko spregledamo najpomembnejše: človek morda ne išče rešitve, temveč prostor, v katerem lahko pove, kaj doživlja, ne da bi ga kdo popravljal, presojal ali prepričeval, da se moti. Poslušanje brez obsojanja je ena temeljnih veščin kakovostne komunikacije. Ne pomeni, da se moramo z drugim človekom v vsem strinjati, temveč da smo pripravljeni razumeti njegovo doživljanje, tudi kadar se razlikuje od našega.

Poslušati ni isto kot čakati, da pridemo na vrsto za odgovor
V vsakdanjih pogovorih pogosto poslušamo le deloma. Medtem ko druga oseba govori, že oblikujemo odgovor, iščemo primer iz lastnega življenja ali razmišljamo, kako bi ji pojasnili, zakaj njena reakcija ni najboljša. Aktivno poslušanje zahteva drugačen pristop. Pozornost usmerimo v sogovornika, ne v svoj naslednji odgovor. Poskušamo razumeti, kaj nam sporoča, kakšna čustva izraža in kaj bi v tistem trenutku potreboval. Strokovnjaki pri tem poudarjajo pomen polne pozornosti, odprtih vprašanj, potrpežljivosti in preverjanja, ali smo povedano pravilno razumeli. To pomeni, da sogovornika ne prekinjamo, ne dokončujemo njegovih stavkov in ne preusmerjamo pogovora nase. Odložimo telefon, zmanjšamo moteče dejavnike in mu namenimo čas.

Zakaj nas tako hitro zamika, da bi ponudili nasvet?
Ko nam nekdo zaupa svojo stisko, se lahko v nas sproži potreba, da bi mu pomagali. Želimo ga razbremeniti, pomiriti ali mu pokazati izhod iz težave. Vendar lahko prehitro ponujanje rešitev povzroči, da se človek počuti preslišanega. Izjave, kot so Saj bo vse v redu, Ne razmišljaj toliko ali Na tvojem mestu bi naredil drugače, lahko nehote zmanjšajo pomen njegovega doživljanja. Tudi če so izrečene z dobrim namenom, lahko sporočajo, da so njegova čustva pretirana ali da bi jih moral čim prej odpraviti. Preden ponudimo nasvet, je zato smiselno vprašati:
Želiš, da ti samo prisluhnem, ali želiš tudi moje mnenje?
Bi ti pomagalo, če skupaj razmisliva o možnostih?
Kaj bi v tem trenutku najbolj potreboval/-a?
S tem sogovorniku prepustimo odločitev, kakšno podporo si želi.

Kako poslušati brez obsojanja?
1. Ne prehitevajmo z zaključki
Ne predpostavljajmo, da vemo, zakaj se nekdo tako počuti ali kako bi moral ravnati. Namesto Saj vem, kaj te muči raje vprašajmo: Mi lahko poveš še malo več o tem?
2. Priznajmo čustva, tudi kadar jih ne razumemo povsem
Ni nam treba doživljati enake situacije, da lahko priznamo, da je drugemu težko. Stavki, kot so Verjamem, da ti je težko, Sliši se, da te je to zelo prizadelo ali Razumem, zakaj te to obremenjuje, lahko pomagajo ustvariti občutek sprejetosti.
3. Ne primerjajmo njegovih težav s svojimi
Odgovor Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega lahko pogovor hitro preusmeri nase. Če želimo deliti lastno izkušnjo, najprej omogočimo drugemu, da pove svojo zgodbo do konca.
4. Dovolimo tišino
Ni treba zapolniti vsakega premora. Človek morda potrebuje nekaj trenutkov, da zbere misli, najde prave besede ali se odloči, ali želi nadaljevati. Potrpežljivost je pomemben del dobrega poslušanja.
5. Preverimo, ali smo ga pravilno razumeli
Lahko povzamemo: Če te prav razumem, te najbolj obremenjuje to, da nimaš občutka, da te drugi slišijo. Sem prav razumel/-a? Tako zmanjšamo možnost nesporazumov in pokažemo, da smo bili pozorni.

Empatija ne pomeni, da se moramo z vsem strinjati
Pomembno je razlikovati med sprejemanjem čustev in strinjanjem z vsemi dejanji ali prepričanji druge osebe. Človeku lahko priznamo, da je prizadet, jezen ali prestrašen, ne da bi odobravali njegovo vedenje. Lahko razumemo, zakaj je v določeni situaciji reagiral impulzivno, hkrati pa jasno povemo, da takšno ravnanje ni sprejemljivo. Poslušanje brez obsojanja torej ne pomeni odsotnosti meja. Pomeni, da človeka ne ponižujemo, ne etiketiramo in ne razvrednotimo zaradi njegovih občutkov ali izkušenj. Prav tako empatija ne pomeni, da moramo prevzeti odgovornost za reševanje vseh njegovih težav. Lahko smo v oporo, ne da bi postali njegov terapevt ali edini vir pomoči.

Kaj narediti, ko ne vemo, kaj reči?
Včasih nas tuja stiska tako preseneti, da preprosto ne najdemo pravih besed. To ni razlog, da bi se pogovoru izognili ali začeli ponujati prazne tolažilne fraze. Povsem sprejemljivo je reči:
Ne vem popolnoma, kaj naj rečem, ampak poslušam te.
Hvala, ker si mi to zaupal/-a.
Ni ti treba skozi to sam/-a.
Lahko ostanem s tabo, tudi če ne želiš govoriti.
Če je stiska dolgotrajna, intenzivna ali vpliva na vsakodnevno delovanje, lahko nežno spodbudimo tudi strokovno pomoč. Če človek izraža samomorilne misli ali obstaja neposredna nevarnost, je treba ukrepati in poiskati nujno pomoč.

Včasih je največ, kar lahko naredimo, to, da ostanemo
Ni vsak pogovor priložnost za rešitev. Nekaterih težav ne moremo odpraviti, nekaterih izgub ne moremo popraviti in nekaterih občutkov ne moremo odvzeti drugemu človeku. Lahko pa mu damo nekaj, kar je v trenutkih stiske pogosto zelo pomembno: občutek, da je slišan, sprejet in da mu ni treba skrivati svojih čustev. Dobro poslušanje ne zahteva popolnih besed. Zahteva prisotnost, potrpežljivost in pripravljenost, da za trenutek odložimo lastno potrebo po odgovarjanju, presojanju in reševanju. Včasih človek ne potrebuje nekoga, ki mu bo povedal, kaj mora narediti. Potrebuje nekoga, ki bo ostal, poslušal in mu dal vedeti, da njegova stiska ni prevelika, da bi jo lahko delil.

Viri: Cleveland Clinic, Centers for Disease Control and Prevention (CDC), Health Service Executive (HSE), Verywell Mind, British Heart Foundation, Mental Health Foundation

























Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV