Poraba alkohola in zasvojenost s to psihoaktivno substanco sta v naši družbi zelo razširjeni, prav tako pa sta zgodovinsko in kulturno vtkani v družbeno tkivo. Skoraj nemogoče si je predstavljati pomembne življenjske dogodke brez 'kozarca' alkohola. Z alkoholom se praznuje rojstvo otroka, diploma, različne življenjske prelomnice, navsezadnje pa se z njim tudi žaluje. Mnogo, po podatkih pravzaprav premnogo ljudi posega po alkoholu tudi v vsakdanjih situacijah, kot so druženje, zabava, sprostitev, stres in dolgčas. Alkohol je poceni in na voljo na skoraj vsakem koraku, pravno in družbeno je sprejet, zelo pogosto pa je omenjen v dvomljivem kontekstu prehrambnega izdelka. Zato imajo marsikateri strokovnjaki prav, ko trdijo, da je naša družba hinavska, saj spodbuja uživanje alkohola, hkrati pa obsoja osebe z alkoholizmom. 

Prekomerno uživanje alkohola velja za eno najpogostejših zdravstvenih tveganj, ki jih je mogoče preprečiti, skupaj s kajenjem, povišanim krvnim tlakom, debelostjo, telesno nedejavnostjo in visoko ravnijo krvnega sladkorja. Motnje, povezane z alkoholom, so velik javnozdravstveni problem, zlasti ker ne vplivajo samo na osebo, ki je odvisna od alkohola, ampak na vso družino. Ameriško združenje odvisnikov (ASAM) ocenjuje, da sta tretjina bolnišničnih stroškov in četrtina vseh smrtnih primerov povezani z uporabo psihoaktivnih snovi.

Znaki, ki jih ne smemo prezreti

Alkohol zelo hitro pokaže svoj pravi obraz, zasvojenost pa se pokaže z zamudo. Človeku tako rekoč zahrbtno odvzame življenje, kos za kosom, ne da bi se tega sploh zavedal. Čeprav se opozorilni signali pojavijo razmeroma zgodaj, na začetku bolezni, se bo razvita slika bolezni pokazala šele po nekaj letih (prekomernega) uživanja. Kateri so najpogostejši znaki pri ljudeh, ki trpijo za alkoholizmom?

– Prenašajo bistveno večje količine alkohola kot ljudje, ki ne uživajo alkohola (za enak učinek potrebujejo več alkohola),

– izguba nadzora nad lastnim vedenjem, navsezadnje pa predvsem nad lastnim telesom,

– uživanje alkohola, ko to ni primerno ali je celo nevarno,

– pojav hrepenenja in abstinenčne krize, ko oseba preneha uživati alkohol,

– družinski konflikti,

– neizpolnjevanje delovnih obveznosti,

– zanemarjanje drugih področij, na katerih je bila oseba prej aktivna,

– uporaba alkohola po ustaljenih vzorcih,

– pojav telesnih bolezni, povezanih s prekomernim pitjem,

– spremembe v duševnem delovanju,

– motnje apetita,

– motnje spanca

– porabljanje vedno več časa za dejavnosti, ki so neposredno ali posredno povezane z alkoholom,

– subjektivni občutek pozitivnega učinka,

– nadaljnja uporaba kljub zavedanju škode, ki jo alkohol naredi človeku, in še mnogi drugi. 

Na žalost posredno trpijo tudi drugi družinski člani in pogosto nobena njihova intervencija ne uspe. 

Faze zdravljenja

Zgodnja faza zdravljenja se običajno izvaja v zaščitnih bolnišničnih razmerah, saj se lahko pojavijo zapleti v obdobju takoj po prenehanju pitja, nekateri od njih pa so lahko življenjsko nevarni. Bolnika je treba razstrupiti, ga v času abstinenčnega sindroma fizično in duševno stabilizirati ter poučiti o osnovah bolezni in ciljih zdravljenja.

V nadaljnjem poteku zdravljenja je najpomembnejše dnevno zdravljenje, kar pomeni, da oseba del dneva preživi v specializiranem bolnišničnem programu, preostanek pa doma, v svoji skupnosti. V tej fazi zdravljenja človeka spodbujamo k aktivnemu, proaktivnemu in samoopazovalnemu učenju, prevzemanju različnih vlog, razvijanju odnosov, uporabi posebnih orodij za vzdrževanje abstinence, preprečevanju ponovne odvisnosti ter spremembi življenjskega sloga. Sodelovanje družine v procesu zdravljenja in okrevanja se pogosto izkaže za ključno.

Takšno zdravljenje običajno traja več mesecev. Nato se nadaljuje manj intenzivno, s pomočjo individualnih kontrol in družinske terapije. Posebno mesto v poznejši fazi okrevanja imajo skupine za samopomoč, ki delujejo v lokalni skupnosti, vodijo pa jih usposobljeni terapevti. 

Najboljše, kar lahko naredimo, je to, da preprečimo odvisnost

Izkušnje z delom z odvisniki nam kažejo, da se človek, ki je razvil zasvojenost, ne vrne k občasnemu, nadzorovanemu pitju, na kar pacienti sprva upajo. Zato je delo z upiranjem abstinenci in zdravljenju pogosteje pravilo kot izjema, potek zdravljenja pa zaznamujejo vzponi in padci oziroma krajša ali daljša obdobja vrnitve k pitju (recidivi). Čeprav je rečeno, da odvisnosti ni mogoče pozdraviti, ampak 'samo' zdraviti, praksa na srečo pogosto kaže nasprotno.

Učinkoviti ukrepi alkoholne politike pri nas

''Svetovna zdravstvena organizacija med najuspešnejše ukrepe alkoholne politike, ki dokazano zmanjšujejo škodo zaradi alkohola, uvršča davčne in cenovne ukrepe (cenovna politika alkohola, obdavčitev in trošarine), omejevanje dostopa (licenciranje, prepoved prodaje mladoletnim, določitev minimalne starosti za nakup alkohola), skrb za varnost v cestnem prometu (omejitev oziroma ničelna koncentracija alkohola v krvi za vse voznike, redna naključna testiranja voznikov) ter zdravljenje stanj in posledic škodljive rabe alkohola – predvsem zdravljenje zasvojenosti z alkoholom in kratke svetovalne programe pri zgodaj prepoznanih tveganih pivcih. Take ukrepe javnost pri nas večinoma podpira, saj jih prepoznava kot koristne za zaščito zdravja,'' pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Vir: Nacionalni inštitut za javno zdravje / Adiva.hr / Ordinacija.hr / webmd