Vzroki nastanka narcisistične motnje

V potrošniški družbi se veliko pozornosti, časa in energije posveča uveljavljanju in uspehu posameznika, hkrati pa veliko premalo časa, energije in motivacije vlaga v medosebne odnose in graditev le teh. Ob tem se prav tako premalo investira v osebne resurse, ki niso le uveljavitveno naravnani. Posledica tega je, da so osebe z narcisistično motnjo v odnosih na sploh, predvsem pa z družinskimi člani premalo povezani, pogosto celo prav odtujeni. Partnerski odnosi se reducirajo na funkcionalni nivo (urejanje družinskih in gospodinjskih obveznosti), čustvene vezi med partnerji pa bledijo. Partnerstvo funkcionira »harmonično« le v primeru, če se en od partnerjev večinoma drugemu podreja. Starši premalo časa posvečajo svojim otrokom, ker prednost dajo delu, karieri in svojem uveljavljanju. Otroke zasipajo z materialnimi dobrinami. S tem skušajo nadomestiti pomanjkanje časa, energije in čustev za graditev odnosov s svojimi otroci. Tako otroci ostajajo sami s svojimi željami, interesi in občutki (veselje, žalost, strahovi…), ker jih nimajo s kom podeliti. Posledično se naučijo zanašati se le nase, kar še bolj reducira zaupanje v druge, ter potrebo po pristnem socialnem povezovanju. Ob tem otroci ostajajo osamljenji, čustveni samorastniki, ki nimajo dobrih izkušenj z medčloveško povezanostjo in čustveno bližino, ter posledično v njo ne investirajo niti kasneje. Zaradi tega postajajo zmeraj bolj odtujeni od sebe in drugih, ter se zatekajo v svoj virtualni svet. Posledično so še bolj oropani možnosti, da razvijajo druge plati svoje osebnosti in nesposobni graditi kvalitetne medosebne vezi. Veliko staršev pri svojih otrocih ovrednoti in nagrajuje le njihovo storilnostno uspešnost v šoli, pri učenju tujega jezika, uveljavljanje v znanosti, pri glasbi, športu, itd. Taki starši pri svojih otrocih vzpodbujajo le tekmovalnost in individualizem (po pričakovanju staršev bi naj bili boljši od drugih, naj bi v nečem izstopali od povprečja). Če so starši fokusirani le na storilnostno uveljavljanje svojih otrok ob tem zadušijo razvoj njihove kreativnosti in njihovih pristnih vsebin. V teh pogojih otroci odraščajo ohlapno povezani z bližnjimi, lačni ljubezni in občutka, da so sprejeti takšni kot so, da so dovolj dobri, da bi bili ljubljeni. Zaradi tega so pripravljeni podrediti svoje interese, želje in potrebe pričakovanjem staršev, ker so le na ta način od njih sprejeti. Tako postanejo odvisni od potrditve, od za njih pomembnih oseb, katerih se, zaradi strahu pred izgubo, neredko krčevito oklepajo. Takšni otroci so izjemno dojemljivi za pogojevanje in pripravljeni narediti vse za to, da bi bili, od za njih pomembne osebe, sprejeti kot vredni.

Takšen vzorec odzivanja praviloma ohranjajo celo življenje in jih ponavljajo v vseh za njih pomembnih odnosih. S to naravnanostjo so mnogi od njih pozneje zelo dovzetni za izkoriščanje od kogarkoli in za mobing na delovnem mestu, ker se pred tem niso sposobni zaščititi. Osebe, ki so odraščale z občutkom, da niso po merilih svojih staršev dovolj uspešni, da za njih niso nikoli dovolj dobri, ker bi se za svoje dosežke zmeraj morali potruditi še bolj (zgornja meja teh pričakovanj je »nebo«), tudi če se maksimalno angažirajo pri doseganju zastavljenih ciljev, živijo v nenehnem tekmovanju s samim sabo, s kroničnim občutkom nezadovoljstva.

Človek z občutkom manjvrednosti izgrajenim na ta način, se v potrošniški družbi pogosto podreja narcisistično motenim »vodjem«, ter z njimi znova in znova »preigrava« travmatično izkušnjo s starši. Takšni »liderji« izhajajo iz podobne zgodbe odraščanja kot tisti, ki se jim podrejajo, vendar se pred lastnimi občutkom manjvrednosti ti branijo z gradnjo sijajne fasade, pri čemer navzven odsevajo superiornost in izjemnost. Ker med odraščanjem ne uspejo zadovoljiti visoka pričakovanja svojih staršev, zanemarjajo svoje notranje vzgibe, ter svoje stiske skrivajo za fasado sijaja, moči in uspeha (obrambna drža, ki se zgradi pogosto pri energetsko dobro opremljenih ljudeh). Osebe s takšno držo pogosto jemljejo pravico, da druge izkoriščajo za svoje interese. Tako potrošniška družba producira samo oklicane »gospodarje« (politiki, menedžerji,….ki v svojih rokah praviloma ohranjajo finančno, družbeno in politično moč) in njim podrejene, ki pri poskusu, da ugodijo pričakovanjem svojih zahtevnih staršev, oziroma njihovim ponotranjenim predstavam, se pustijo izkoriščati samo za to, da bi se izognili razvrednotenju in zavrnitvi. Pri tem ponavljajo vzorec zgodb s svojimi starši iz časa odraščanja. Ker so fokusirani na izpolnjevanje pričakovanj drugih so zmeraj bolj odtujeni od samega sebe, so vedno manj v stiku s svojimi občutki, željami, potrebami. Premalo pozornosti posvečajo svojim interesom, sprostitvenim aktivnostim, druženju z prijatelji itd.

Vzrok zanjo je vedno občutek manjvrednosti

V ozadju narcisistične motnje, ne glede na obliko izražanja le te (nadkompenzatorna ali dekompenzatorna oblika), je vedno občutek manjvrednosti. Ta motnja se razvije pri osebah, ki odraščajo v pogojih, v katerih zaradi pričakovanj ožjega (družina) ali širšega okolja ne uspejo razviti občutek, da so takšni kot so vredni sprejemanja, spoštovanja, naklonjenosti in ljubezni.

Energetsko boljše opremljeni ljudje, še posebej ob vzgojnih sporočilih, da se od njih pričakuje, da bi bili boljši od drugih, pogosteje razvijejo nadkompenzatorno obliko narcisizma. To je bolj prepoznavna oblika narcisistične motnje, ki se navzven kaže kot »zgodba o uspehu«. Oseba s to obliko narcisizma se vede, kot da bi bila več vredna od drugih, bolj pametna, bolj nadarjena, bolj uspešna, bolj privlačna, privilegirana itd. Taka oseba zgradi in kaže svojo podobo kot sijajno fasado, ki je všečna okolici in katero bi naj, po njihovih pričakovanjih, vsi občudovali. To je mentalni konstrukt, ki jim služi kot obramba pred bolečimi občutki nevrednosti, osamljenosti, notranje praznine, nelagodja, občutki neizpolnjenosti, ter odtujenosti od sebe in drugih. Potrebujejo in nenehno iščejo »občinstvo«, ki bi jih naj občudovalo, jih brezpogojno upoštevalo in jim sledilo. Vedejo se kot »gospodarji« , ki imajo več pravic od drugih, ter od drugih pričakujejo podrejanje (pričakujejo, da vsi sledijo njihovim idejam, željam in zahtevam). Druge doživljajo kot podaljške sebe, ki obstajajo le za to, da izpolnjujejo njihova pričakovanja. V ozadju te grandiozne »fasade« se bojujejo s svojimi občutki negotovosti, manjvrednosti, osamljenosti in so zaradi tega izjemno odvisni od potrditve okolja. Če jo dobijo se z njo »napihujejo«, če pa ne, postanejo negotovi, pojavijo se občutki ogroženosti, se odzovejo s tesnobo, depresivnostjo ali z napadi besa. Preganja jih strah, da bodo zapuščeni. Zato že ob najmanjši realni ali namišljeni možnosti, da se to zgodi, sami razdrejo svoje odnose in s tem skušajo rešiti svoje samospoštovanje, ter občutek moči oziroma kontrole nad drugimi. Do drugih oseb ohranjajo čustveno distanco, ker se bojijo, da se bodo pred njimi pokazali v bolj realni luči, kot šibki in nepopolni, kar bo razkrilo, da je njihova sijajna fasada le fikcija. Na vse načine se skušajo izogniti temu, da bi kdorkoli prepoznal njihove šibke plati, ker so prepričani, da bodo sprejeti le, če bodo popolni. To je tudi eden od razlogov, zakaj ohranjajo čustveno distanco v partnerskih in prijateljskih odnosih. Globoko v sebi ostanejo osamljeni tudi, če jih obkroža veliko število privržencev in občudovalcev.

Kako se vede oseba z narcisistično motnjo?

Pri nadkompenzatorni obliki narcisizma ima oseba idealizirano predstavo o sebi, živi z občutkom, da je nekaj posebnega in da je zaradi tega upravičena do privilegijev na vseh ravneh življenja. Veliko napora investira v graditev in ohranjanje te grandiozne predstave o sebi.

Pri osebah, ki se odzivajo z dekompenzatorno obliko motnje je v ospredju njihovega odzivanja občutek manjvrednosti in velika pripravljenost, da svoje aspekte podredijo pričakovanjem drugih, ker so vajeni, da je to pogoj za to, da so sprejeti. Svoje dosežke pogosto razvrednotijo, pohvale »preslišijo«, kritike na svoj račun sprejemajo brez kakšnega koli premisleka, se z njimi identificirajo. Večinoma ne prepoznajo svoje potrebe in želje, če pa jih, ne upajo jih realizirati, če te niso v skladu z pričakovanji okolice. Ne upajo se postaviti zase, ker se bojijo, da bodo posledično zavrnjeni. Zaradi tega se pustijo zlorabljati s strani svojih staršev, partnerja, prijateljev, delodajalca…. Pogosto se spopadajo z depresijo, tesnobo, psihosomatskimi motnjami, različnimi odvisnostmi (od hrane, alkohola, nakupovanja, iger na srečo…). Predvsem so odvisni od odnosov, oziroma potrditev drugih.

Narcisistično moteni ljudje nihajo med tema dvema izraznima oblikama motnje (nadkompenzatorna in dekompenzatorna). Za njih je značilna velika ranljivost in krhkost. Na realne ali namišljene neuspehe in zavrnitve se odzivajo čustveno zelo intenzivno, z depresijo in/ali tesnobo. Osebe z nadkompenzatorno obliko narcisizma se v teh situacijah pogosto odzovejo z narcisističnim besom, ki je lahko izjemno destruktiven (v teh primerih ne izbirajo sredstva da bi uničili osebo, ki se jim je zamerila).

Pojavijo se težave na partnerskem področju

Na partnerskem področju so težave neizogibne, namreč zaradi njihovih čustvenih ran so nesposobni zaupati drugim in se prepustiti čustveni bližini. Posledično je njihova čustvena navezanost le delna, pogojna, površna in krhka. Niso sposobni drugim zares prisluhniti, jih razumeti in jih upoštevati. Manjka jim empatije (sposobnost vživljanja v druge). Osebe z nadkompenzatorno obliko narcisistične motnje sledijo le svojim ciljem in željam mislijo, da so le njihova stališča in izbire pravilne in pričakujejo, da se tem vsi nekritično podrejajo. Ne zmorejo tvornega sodelovanja, ker niso pripravljeni upoštevati meje, želje in potrebe drugih, ter stališča drugačna od svojih. Praviloma niso pripravljeni sklepati kompromisov. Na tudi spoštljivo izrečeno in upravičeno kritiko se odzovejo zelo burno (z uničujočim narcisističnim besom, ali globoko depresijo, ter občutkom izničenosti in nemoči). Potrebujejo izjemno veliko potrditev in občudovanja in če tega ne dobijo, se njihov občutek vrednosti močno zamaje. V partnerskih in družinskih odnosih morajo biti glavni in pričakujejo, da vsi družinski člani njim sledijo in se jim prilagajajo. Vsako nestrinjanje z njihovimi stališči doživljajo zelo osebno, kot razvrednotenje ali izdajo. Drugim odrekajo pravico do svojih vsebin, če te niso v skladu z njihovimi interesi in koristmi. Starši s tako motnjo pričakujejo, da otroci popolnoma sledijo njihovim ciljem in ambicijam, pri čemer jim niso pripravljeni prisluhniti in ne upoštevajo njihovih razvojnih potreb in značilnosti. Zaradi svojih visokih pričakovanj jim dajejo občutek,da njihovi dosežki nikoli niso zadovoljivi. Zato otroci vlagajo napor le v razvoj tistih svojih aspektov, ki so za take starše prestižnega pomena in zato zaželeni. Ti otroci zanemarjajo ostale svoje interese, svoje želje podrejajo željam staršev in posledično postopamo izgubljajo stik s svojo pristno identiteto. S tem se sklene začaran krog, ko narcisistično moteni starši ustvarjajo pogoje za razvoj narcisistične motnje tudi pri svojih otrocih. Tako se čustvena travma transgeneracijsko prenaša naprej.

Osebe z dekompenzatorno obliko motnje se pogosto spopadajo s tesnobo in depresijo. Posledično so, kljub temu, da veliko investirajo v skrb za druge, pogosto v odnosih z bližnjimi manj odzivni in čustveno odsotni. Zaradi tega trpijo partnerski odnosi, največ škode pa nastane pri formiranju in osebnostnem zorenju njihovih otrok, ker jim starš, ki je dalj časa v takšni stiski, ne uspe ponuditi pristnega čustvenega interesa in bližine. Tako nastane subtilna travmatizacija otrok, ki je »dobra podlaga« za razvoj narcisistične motnje tudi pri njih.

Do nadrejenih so pohlevni, do podrejenih pa naduti

Na poslovnem področju se pri osebah z nadkompenzatorno obliko narcisizma težave kažejo kot izrazit individualizem s posledično nesposobnostjo timskega sodelovanja. Do nadrejenih so pohlevni, do podrejenih pa naduti, nespoštljivi in gospodovalni. Svoj cilj zasledujejo tako, da brezkompromisno, brez moralnih ovir, pohodijo vsakega, ki jih ovira pri realizaciji teh. Večinoma zasedajo vodilne pozicije na različnih področjih (politika, gospodarstvo, pravo, zdravstvo, šolstvo itd.). Vsak tudi najmanjši neuspeh doživljajo kot osebni poraz, kot katastrofo, ki jim ne redko vzame voljo in pogum za nadaljnjo vlaganje v smeri premagovanja ovir na poti doseganja zastavljenega cilja.

Občasno vsi utrpimo narcistične rane, ter se na njih včasih lahko odzovemo podobno kot osebe z narcisistično motnjo. Vendar pa o NARCISISTIČNI MOTNJI lahko govorimo le takrat, kadar je več, za to motnjo specifičnih odzivov, permanentno prisotnih in, ko so ti dokaj jasno izraženi.

Psihoterapevtsko ali farmakoterapevtsko pomoč te osebe poiščejo le v obdobjih krize, ko jih doleti neka izguba, ki sesuje njihov krhki notranji svet. Če jim gre dobro se s svojimi težavami praviloma nočejo soočati. Sami do težav, ki jih povzroča njihova motnja večinoma niso kritični. Za svoje neuspehe in frustracije praviloma krivijo druge.

Osebam z narcisistično motnjo, do globljih in trajnih osebnostnih sprememb, lahko pomaga le dobro usposobljen in izkušen razvojno-analitično usmerjen psihoterapevt. Za prepoznaven terapevtski napredek je predpogoj tudi dobra motivacija klienta in potrpežljivo, kontinuirano, ter dolgotrajno sodelovanje v terapevtskem procesu (več let). Osebe z dekompenzatorno obliko narcisistične motnje lažje sprejemajo terapevtsko pomoč in mu večinoma tudi boljše sledijo, zaradi tega so pri njih možnosti za terapevtski premik bistveno boljši kot pri osebah z pretežno nadkompenzatorno obliko motnje.

Včasih, v globljih in dalj časa trajajočih krizah, narcisistično motene osebe potrebujejo prehodno tudi zdravljenje z zdravili za premagovanje depresije in tesnobe.