Gre za posebno redko motnjo, ki lahko prizadene osebo po hujši poškodbi glave. V zgodovini je dokumentiranih le nekaj primerov, najstarejši iz leta 1800, novejši pa naj bi bili iz leta 1994 in celo 2000. Bolezni je ime nadel francoski nevrolog Jules Cotard, ki je zdravil pacientko s to motnjo.

Oseba je prepričana, da je nesmrtna

Osebe s to motnjo so prepričane, da so umrle ali da so izgubile svojo dušo, nekateri mislijo, da so brez delov telesa, organa ali da nimajo krvi. V hujših primerih se oseba s sindromom pritožuje, da vonja svoje lastne meso ali čuti, kako ji pod kožo plezajo črvi. Ker je prepričana, da je mrtva ji kronično primanjkuje spanca, lahko pa celo zlorablja droge. Za osebe, ki imajo sindrom živega trupla je značilno tudi, da so prepričani v svojo nesmrtnost.

Svojo nesmrtnost preizkušajo s samomorom

Motnjo psihiatri pogosto povezujejo z drugimi hudimi psihičnimi motnjami, kot je na primer shizofrenija ali bipolarna motnja. Če ima oseba poškodovane možgane, se lahko pojavljajo tudi druge nenavadne psihične težave. Pojavijo se lahko samomorilna nagnjenja. Ker je oseba prepričana, da je nesmrtna, zaradi tega skuša narediti samomor. S tem namreč preizkuša svojo nesmrtnost.

Dekle brez želodca, mrtev mož z rumeno mrzlico

Prvi dokumentirani primer te bolezni iz leta 1800 naj bi bilo dekle, ki je bilo prepričano, da nima želodca in da zato ne potrebuje hrane. Prav tako je bila prepričana, da je brez nekaterih delov svojega telesa. Telo naj bi izstradala do smrti.

Podoben primer so zabeležili tudi leta 1994 pri moškem, ki je prav tako mislil, da nima želodca. Moški naj bi bil prav tako obseden s hudičem in bogom, a v nobenega ni verjel.

V tretjem primeru je oseba mislila, da je umrla za rumeno mrzlico. Bila pa je prepričana, da ima v sebi še vedno tujke, ki uničujejo njeno "mrtvo“ telo. Oseba je mislila tudi, da njena duša potuje proti peklu, fizično telo pa ostaja na zemlji. Najnovejši primer pa naj bi odkrili leta 2000. Drugi podatki javnosti žal niso znani.

Zdravljenje neuspešno ...

Ker je motnja dokaj redka, psihiatri ne poznajo pravega zdravljenja za njo. V zgodovini so se je lotili s tako imenovano antipsihotično terapijo, vendar ni delovala. Motnjo so osebam skušali zdraviti tudi s posebnimi elektrošoki, ki jih uporabljajo le v najhujših primerih depresije, a žal brez uspeha.