1. Želim si, da bi imel pogum, da bi življenje živel tako, kot sem si sam želel in ne tako, kot so drugi pričakovali od mene

Kot pravi Bronnie, je to bilo najpogostejše obžalovanje med vsemi umirajočimi. “Ko ljudje spoznajo, da se njihovo življenje izteka in nanj pogledajo kot celoto, pogosto ugotovijo, da je še veliko njihovih sanj ostalo neuresničenih,“ razlaga in dodaja, da se večini umirajočih, za katere je skrbela, ni uresničila niti polovica želja predvsem zaradi tega, ker so ravnali tako, kot se je od njih pričakovalo, in pri sprejemanju odločitev niso ravnali v skladu s svojimi željami. “Zavedati se je potrebno, da zdravje prinaša svobodo. Tega pa se mnogi žal zavejo šele, ko to svobodo izgubijo,“ še pravi.

“To je bila želja vseh moških, za katere sem skrbela,“ pripoveduje Bronnie. “Zaradi dela so zamudili odraščanje otrok, večina pa jih ne stranski tir postavljala tudi svojo partnerico. In prav to so v življenju pogrešali,“ pravi. Sicer so garanje v službi obžalovale tudi ženske, a jih večina ni bila obsedenih s kariero. Kot pravi Bronnie je to morda posledica dejstva, da je negovala večinoma starejše ženske, ki so prihajale še iz generacij, ko poslovna kariera med ženskami ni predstavljala takšnega ideala. “Res pa je, da so prav vsi moški, za katere sem skrbela, globoko obžalovali, da so v življenju toliko časa posvetili karieri in ne družini.“

3. Želim si, da bi imel pogum, da bi lahko izražal svoja čustva

Le kdo še ni, samo da bi se izognil prepiru, potlačil v sebi čustev in nekomu za voljo ljubega miru prikimal? “Tlačenje čustev zgolj iz želje do ljubega miru, je sicer pogost pojav, a vendar številni na smrtni postelji to početje obžalujejo. To jih je namreč pripeljalo v življenju do tega, da niso nikoli postali takšni, kakršni bi lahko, in so bili večino življenja le senca sebe,“ razlaga Bronnie. “Številni so zaradi svoje šibkosti in nezadovoljstva tudi zboleli.“ Zato svetuje, da je treba vedno izražati svoja čustva in svoje mnenje, ne pa tega tlačiti globoko vase.

4. Želim si, da ne bi izgubil stika s svojimi prijatelji

Nič ni hujšega, kakor umreti sam. “Mnogi se ne zavedajo pravega pomena prijateljev, vse dokler se jim ne začnejo iztekati zadnji tedni življenja. A vendar je te prijatelje takrat zelo težko ali pa skoraj nemogoče izslediti in se spet srečati z njimi,“ pravi Bronnie in dodaja, da so mnogi prijateljstva opustili predvsem zato, ker so se ujeli v svoje rutinsko življenje, zaradi katerega jim je zmanjkovalo časa za druženje. “Tako so se dobra prijateljstva skrhala in utonila v pozabo, umirajoči pa so obžalovali, da si niso za prijatelje v življenju vzeli več časa in da se jim niso posvetili toliko, kolikor bi se jim v resnici lahko. Prav vsakdo ob sebi pogreša prijatelje, ko umira.“

5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši

Po Bronniejinih besedah, je ta želja izjemno pogosta med umirajočimi. “Mnogi se do zadnjega ne zavedajo, da je sreča odločitev vsakega posameznika,“ pravi. “Vse življenje so se oklepali starih navad in vzorcev. Zadovoljili so se s tako imenovanim 'udobnim' življenjem. Strah pred spremembami jih je omejeval in prepričali so se, da so srečni, čeprav so globoko v sebi vedeli, da se niso že celo večnost iz srca nasmejali in razvedrili.“ Meni, da bi moral vsakdo slediti svojemu srcu in sprejemati v življenju odločitve, ki bi mu prinašale srečo. Življenje je namreč prekratko, da bi ga zavrgli, zato ga je potrebno živeti polno, kolikor lahko.

Če bi bil to zadnji dan v vašem življenju, kaj bi najbolj obžalovali? Pridružite se nam na naši Facebook strani . To lahko storite s klikom na