Dr. Božidar Voljč je za glasilo slovenskega združenja Spominčica zapisal, da se v slovenski javnosti že vrsto let opozarja na potrebo po paliativni oskrbi hudo bolnih in umirajočih posameznikov. Meni tudi, da dobra paliativna oskrba, ki naj bi jo zagotavljali vsem starostnim skupinam, odpravlja potrebo po evtanaziji.

Pri paliativni oskrbi pacienta gre za timsko delo, saj tu sodelujejo številni ljudje – poleg zdravnika in medicinske sestre še socialna delavka, psiholog, fizioterapevt, po potrebi dietetik in ravno tako po potrebi tudi svetovalec duhovne oskrbe ter prostovoljci.

Specializirana zdravnica paliativne medicine Urška Lunder, ki že dve desetletji dela na področju paliativne oskrbe in ima neprecenljive izkušnje z ljudmi, ki so se soočali z lastno minljivostjo, je za oddajo Vizita povedala, da so: »Naše misli neprestano aktivne v nekem drugem času, v resnici pa zamujamo to, kar edino je. Vse tisto, ko razmišljamo o preteklem in prihodnjem pomeni, da nismo z realnostjo povezani – tukaj, zdaj. Edina realnost, edina resnica je zdaj. Nismo več odvisni od tega čuvanja bivanja. To nadzorovanje potem pogojuje številne strahove, neželena pričakovanja ali pa misli o tem, kaj se lahko zgodi. To je tako zelo slabša kakovost življenja, da si ne znamo predstavljati – kot takrat, ko sprejmemo minevanje«.

Strah pred neštetimi situacijami, ki bi se lahko zgodile, pa se ne, nam lahko odvzame mnoge krasne in neprecenljive trenutke v življenju. Način, ko se preirano želimo zavarovati pred zunanjimi dejavniki, možnimi izidi in predsodki o ljudeh, ki bi nam morda lahko škodovali, nam na drugi strani jemlje življenje samo. Potrebno je razmišljati o lastni minljivosti in minljivosti naših bližnjih ter se soočiti s temi strahovi, se pogovarjati tudi o teh temah. Saj ni dobro, kadar si zatiskamo oči pred neizbežnim. To lahko za človeka povzroči hud šok ob izgubi.

Okoli 20 tisoč ljudi vsako leto umre v Sloveniji, večina zaradi kroničnih bolezni. To pomeni, da so se v večini imeli čas od življenja posloviti v obdobju trajanja bolezni. V ta namen, sprejeti in posloviti se, je na mestu paliativna oskrba, saj pripomore k temu, da se tako bolnik kot bližnji, lažje soočijo s potekom in končnim izidom bolezni - smrtjo.

Paliativna oskrba je pravica vsakega neozdravljivo bolnega, o čemur lahko beremo tako v Helsinški deklaraciji človekovih pravic, Kodeksu medicinske deontologije Slovenije, Zakonu o bolnikovih pravicah in drugih listinah. Dejstvo je, da je v Sloveniji slabše dostopna in neučinkovito organizirana, zlasti še, če to primerjamo z drugimi državami članicami EU. To je torej področje, ki v prihodnosti potrebuje več posluha tako znotraj strokovnih, laičnih kot tudi političnih krogov, so prepričani na Onkologiji.

O ljudeh, ki se soočajo z lastno minljivostjo je dr. Lundrova povedala, da: »Naenkrat vidijo, kaj je jedro vsega življenja in koliko so vložili v vse drugo, ki sploh ni pomembno ali pa ne igra nobene vloge v človekovem življenju in pravih odnosih, pa so tam zapravljali večino življenja. Te identifikacije (mati, hčera, učiteljica ...) nam nakopljejo veliko trpljenja, v bistvu nas postavljajo v položaj, ko se navežemo na neke fiktivne podobe, kdo smo. Nismo vse to. To je neka prehodna iluzija, neka predstava, nekaj povsem drugega smo, nekaj povsem bolj pomembnega, kar pa je preprosto in minljivo.«

Živimo v družbi, kateri življenje predstavlja eno najpomembnejših vrednot. Pogovor o smrti, o pripravi na smrt ali že samo izkazovanje svojih čustev v vlogi umirajočega ali kot bližnji umirajočim, ni nekaj vsakdanjega. Še posebej ne v slovenski družbi. Zelo neradi se pogovarjamo o smrti. Kar pa ima kasneje lahko hude posledice za družinske člane, ki se z njo soočijo.

»Ko rečem bom izgubil, pomeni, da zelo egoistično gledam – jaz nečesa ne bom več imela, kar imam rada. Če bi zelo imela rada, bi razumela pot nekoga in mu dovolila oditi. Kadar sem sebično z neko ljubeznijo navezana, to ni tista prava ljubezen. Prava ljubezen je taka, ki dovoli tudi oditi,« je na to temo še dodala zdravnica Urška Lunder.

Vsak dan posebej se je potrebno zavedati, da je življenje eno samo. Malenkosti in nevšečnosti, ki ne vplivajo ravno na potek ali bistveno kvaliteto vašega življenja, poskušajte zanemariti in se osredotočite na bistvo vsega – življenje s polno zajemalko. Gibajte se, dokler imate še te možnosti, dotaknite se vode, drevja, zemlje, družite s prijatelji in družino, bodite iskreni, ljubite in si dovolite biti ljubljeni. Ter vsekakor cenite darilo življenja, ki vam je bilo podarjeno.