Čuječa srca na OŠ Olge Meglič: Kako krepimo psihično odpornost naših otrok

Kot strokovni delavci se zavedamo, da je duševno zdravje mladih temelj za njihovo dobro počutje, uspešno učenje in lepe medsebojne vezi. Ker otroci pri nas preživijo velik del dneva, smo se odločili, da aktivno spodbujamo njihovo odpornost: da se lažje učijo, ohranjajo pozitivno samopodobo, izražajo čustva in se vključujejo v skupnost. Ustvarjamo varno okolje za vse – še posebej za otroke s posebnimi potrebami, priseljence, nadarjene ali iz ranljivih skupin – z ničelno toleranco do nasilja.

Minulo šolsko leto smo v 8. razredih začeli z izvajanjem programa "Veščine za mladostnike" in na osnovi rezultatov ugotovili, da bi bilo zelo koristno, če bi bili vsebin s področja čustveno-socialne pismenosti deležni čisto vsi učenci na šoli.

To nas je spodbudilo k vključitvi v projekt "Od Alje do Žana – Čuječa srca, budni umi", kjer smo se usposabljali in izmenjavali izkušnje z drugimi šolami. Tako smo našli nove, preproste pristope, ki vsem otrokom omogočajo enakovredno sodelovanje.

Začeli smo z maskoto Čutko – vsak razred je izdelal svojo simpatično figurico s škatlico ali žepkom, kamor učenci anonimno oddajo misli, čustva, hvaležnost ali stiske. Čutko jih spremlja do konca šolanja in jim daje varen prostor za izražanje.

Na tej osnovi smo uvedli tedenske Čutkarije – enourne delavnice za vse učence od 1. do 9. razreda, ki smo jih umestili v dopoldanski čas, da so se jih lahko udeležili prav vsi. Otroci se učijo samozavesti, obvladovanja čustev, empatije, spoštovanja, mirnega reševanja konfliktov in iskanja pomoči. Vsaka ura se začne z Razvedrilčkom, ki se navezuje na temo, ki jo bomo obravnavali. Na primer zabavna igra "Hitri obrazi". Stojimo v krogu, nekdo pove čustvo (veselje, jeza, strah ...), vsi pa ga v dveh sekundah pokažemo z obrazom in držo. Smeha je na pretek, otroci pa lažje prepoznavajo in poimenujejo čustva. Čutkarije so del razširjenega programa in sodijo v sklop Zdravje in dobrobit.

Danes z vami delim primer zelo uspešnih delavnic "V čevljih drugega", ki jih izvajamo v 9. razredih. Cilj je, da učenci doživijo, kako izključenost boli, razvijejo empatijo in premislijo, kako sami prispevati k boljšim odnosom. Po uvodnem Razvedrilčku in pogovoru o spoštovanju učence razdelimo v štiri skupine. Vsaka skupina dobi scenarij in v 5 minutah pripravi kratko igro (2–3 minute), ki jo pokaže razredu.

V vsaki igri ima skupina proste roke, kako odigra situacijo, a vedno so prisotne tri vrste vlog:

nekateri učenci izključujejo ali ignorirajo,

eden je v vlogi izključenega (da res začuti, kako je biti na tem mestu),

nekateri pa pokažejo prijaznost in vključujejo.

Tako učenci vidijo različne možnosti vedenja in njihove posledice.

Primeri scenarijev:

Nova sošolka: V razred pride nova učenka. Nekateri se pogovarjajo, da je čudna in je ne bodo sprejeli, jo ignorirajo ali zafrkavajo. Drugi jo povabijo, naj sede k njim, in ji razložijo, kaj delajo.

Izključena pri športu: Pri uri športa izbirajo ekipe. Nekateri namenoma ne izberejo sošolke, ker pravijo, da je "slaba" in jim bo pokvarila igro – ona žalostna stoji ob strani. Nekdo predlaga: "Igrajmo vsi skupaj, ni pomembno, kdo je boljši."

Govoričenje: Nekateri širijo govorice o sošolki (npr. o njenem stilu ali zaljubljenosti). Nekdo jih opozori, da to ni prav. Sošolka izve in je prizadeta – skupina pokaže, kako se rešiti z opravičilom in iskrenim pogovorom.

Kosilo v jedilnici: Deklica pride do mize, kjer sedijo sošolke, te pa jo odrinejo z "Tukaj je zasedeno" – usede se sama. Nekdo pride in sede k njej, kasneje se pridruži še kdo, ostali pa se vprašajo, zakaj so jo sploh odgnali.

Po igrah vedno razpravljamo: Kako se je počutil izključeni? Kako tisti, ki izključujejo? Kaj bi naredili drugače? Na tablo zapišemo ideje (npr. povabim zraven, pohvalim, poslušam ...) in vsak obljubi en majhen korak.

Prav tako smo izvedli že dva roditeljska sestanka v obliki delavnic za učence in starše. Vsako srečanje smo pričeli z igro Razvedrilček, ki je staršem omogočila, da so se povezali, sprostili ter svojega otroka videli v nekoliko drugačni luči. Razvedrilčke smo izvedli tudi s člani sveta staršev, saj želimo, da starši vedo, kaj izvajamo v okviru naše dejavnosti Čutkarije. S takimi koraki ustvarjamo okolje, kjer otroci razvijajo notranjo moč in čustveno zrelost. Verjamemo, da bodo po devetih letih bolje pripravljeni na pritiske življenja – strpnejši, stabilnejši in sposobni zdravega soočanja. To je dolgoročen proces, kjer podpora domačega okolja ogromno pomeni.

Te preproste socialne igre so lahko navdih tudi za starše. Poskusite na primer s preprosto igro, kot je "Hitri obrazi", ali kakšno drugo kratko igro vlog o situacijah, ki se zgodijo doma ali med vrstniki. Morda boste presenečeni, kako hitro se otrok odpre, ko dobi priložnost, da čustvo najprej odigra, šele nato pojasni. Takšni trenutki ustvarijo prostor, kjer lahko otrok pove, kar ga teži, vi pa ga lahko slišite. Z nekaj minutami igrivega pogovora na teden ne gradite le varnega odnosa – gradite psihično odpornost svojega otroka. In to je ena najmočnejših stvari, ki jih kot starši lahko naredimo.

Naš pristop je del projekta Od Alje do Žana, ki ga vodi Fundacija Alma v sodelovanju s Slovensko filantropijo in Zvezo Anite Ogulin - ZPM, pod vodstvom dr. Anice Mikuš Kos.

Skupaj gradimo čuječa srca in budne ume – pridružite se nam na www.odaljedozana.si ali na družbenih omrežjih. Vsak majhen korak šteje za lepšo prihodnost naših otrok!