Kako se soočiti s psihološkimi stiskami po zdravljenju raka

Med zdravljenjem je običajno precej jasno, kaj je naslednji korak. Pregledi, terapije, obiski bolnišnice – ogromno energije gre preprosto v to, da oseba pride skozi vse, kar zdravljenje zahteva. Ko se zdravljenje konča, okolica pogosto pričakuje predvsem olajšanje in vrnitev v normalno življenje. Telo pa po zdravljenju še dolgo okreva, hkrati pa se lahko šele takrat odpre prostor za vse, kar se je med zdravljenjem dogajalo. Pojavijo se lahko strah, utrujenost, žalost, jeza, občutek izgubljenosti. Spremeni se tudi ritem rednih obiskov bolnišnice in stik z zdravstvenim osebjem, ki je bil med zdravljenjem precej intenziven, kar lahko prinese dodatno negotovost. Konec zdravljenja zato še ne pomeni konca izkušnje bolezni. Psihološko okrevanje ima svoj tempo in ta je lahko precej drugačen od medicinskega.

Živeti z negotovostjo je lahko eden najtežjih delov izkušnje raka. Po zdravljenju ni mogoče dobiti zagotovila, da se bolezen nikoli ne bo ponovila, negotovost pa hitro odpira številna vprašanja: Kaj če se vrne? Kaj pomeni ta bolečina? Kaj bo pokazal naslednji pregled? Trish Bartley, ki je razvila program Mindfulness-Based Cognitive Therapy for Cancer (MBCT-Ca), veliko prostora namenja prav učenju, kako živeti z negotovostjo. Ne želimo, da se oseba prepričuje, da bo vse v redu. Tega preprosto ne more vedeti. Čuječnost lahko pomaga prepoznati trenutke, ko misli odidejo daleč v prihodnost in začnejo ustvarjati različne scenarije, ter pozornost ponovno usmeriti k temu, kar se dogaja zdaj. Negotovost s tem ne izgine. Oseba pa lahko postopoma razvija sposobnost živeti svoje življenje tudi ob njej, namesto da bi ves čas čakala, kaj bo prinesla prihodnost.

"Morala bi biti hvaležna" lahko zelo hitro postane še ena zahteva. Seveda je hvaležnost lahko iskrena in močna. Oseba je lahko hvaležna, da je zdravljenje končano, za ljudi, ki so ji pomagali, za to, da je živa. Hkrati pa je lahko prestrašena, jezna, žalostna ali popolnoma izčrpana. Hvaležnost in težka čustva lahko obstajajo hkrati. Čuječnost pri tem ne dodaja še enega "morala bi". Vabi k temu, da oseba najprej opazi, kaj je dejansko prisotno. Če je tukaj žalost, je tukaj žalost. Če je strah, je tukaj strah. Težkemu občutku ne želimo dodajati še prepričanja, da z osebo nekaj ni v redu, ker ga sploh čuti.

Zelo pomembna. Pri strahu pred ponovitvijo se lahko telesni občutek, misel in strah zelo hitro povežejo. Oseba zazna novo bolečino ali spremembo v telesu in pojavi se misel: "Kaj če se je bolezen vrnila?" Strah se poveča, pozornost se še bolj usmeri v telo in vsak naslednji občutek lahko hitro dobi večjo težo. V programu Čuječnost kot podpora po zdravljenju raka uporabljam tudi model, ki pomaga razumeti, kako hitro se lahko telesni občutek, strah in misel povežejo v en sam prepričljiv scenarij. Čuječnost pomaga te dele ponovno nekoliko ločiti: to je telesni občutek, to je strah, to je misel o tem, kaj bi ta občutek lahko pomenil. Misel ni isto kot dejstvo. Če se pojavi sprememba, ki vzbuja skrb, jo je seveda pomembno ustrezno preveriti pri zdravniku. Čuječnost ni namenjena temu, da bi oseba simptome ignorirala, ampak da strah ne prevzame avtomatično razlage vsakega novega telesnega občutka.

Tu bi šla zelo počasi. Če je bilo telo dolgo povezano z bolečino, pregledi, posegi, zdravljenjem ali strahom, ni realno pričakovati, da se bo oseba vanj preprosto sprostila in ga začela doživljati kot varen prostor. Stik lahko začne graditi tam, kjer se v danem trenutku počuti dovolj varno. To je lahko stik stopal s tlemi, občutek v dlaneh, zavedanje dihanja, gibanja ali kakšnega drugega dela telesa, ki ne vzbuja toliko stiske. Sčasoma se lahko pozornost usmeri tudi k predelom, ki so bili povezani z boleznijo ali zdravljenjem – če in ko je to za osebo v redu. Pri tem je bistveno, da čuječnost ne pomeni siljenja. Če je stik z določenim delom telesa boleč ali strašljiv, lahko oseba pri njem ostane le toliko časa, kolikor je zanjo v tistem trenutku sprejemljivo, nato pa pozornost usmeri drugam. Sčasoma se lahko ta stik gradi z radovednostjo in nežnostjo. Včasih je čuječna odločitev tudi, da oseba ob vaji čuječnosti odpre oči, se premakne, pozornost usmeri drugam ali prakso prekine. Tudi to je poslušanje telesa.

Najprej tako, da ne predvidevajo, kako bi se oseba po bolezni morala počutiti. Vprašanje "A si zdaj že v redu?" je lahko zelo dobronamerno, vendar se v njem hitro skriva pričakovanje, da bi morala priti točka, ko je vse za nami. Veliko bolj odprto je vprašati: "Kako si danes?" ali "Bi rada govorila o tem ali bi počela kaj drugega?" In odgovor sprejeti takšen, kot je. Včasih želi oseba govoriti o bolezni, drugič želi na sprehod, se smejati, iti na kosilo ali govoriti o čem popolnoma vsakdanjem. Ni treba vedeti, kaj točno reči, niti ni treba strahu ali žalosti na vsak način odpraviti. Veliko lahko pomeni že odnos, v katerem osebi ni treba dokazovati, da je v redu, hkrati pa tudi ni ves čas samo oseba, ki je imela raka.