Čustvena odvisnost: kdaj navezanost ni več zdrava

Ko nekoga tako pogrešate, da začnete zanemarjati svoje delovne naloge? Takšna navezanost se imenuje čustvena odvisnost, meja med njo in zaljubljenostjo pa je tanjša, kot si mislimo. Zaljubljenost in zasvojenost se v možganih namreč obnašata presenetljivo podobno.

Čustvena odvisnost je vztrajno iskanje vznemirjenja, ki ga prinese zaljubljenost, in nenehne potrditve partnerja. Oseba lovi občutek varnosti, ki ji ga daje nekdo drug. Prepleta se s pojmi, kot so obsesivna ljubezen, odvisnost od odnosa in soodvisnost, a v jedru je isto: nezmožnost biti sam s seboj.

Lastna vrednost postane povsem odvisna od zunanje potrditve, kar pogosto spremlja nizka samopodoba. V praksi to pomeni vztrajanje v odnosu, ki za nas ni dober. Mnogi vztrajajo celo v odnosih, kjer jih partner fizično ali čustveno zlorablja, ne zato, ker bi bilo v njem lepo, temveč zato, ker je samota videti neznosna.

Ob zaljubljenosti se v možganih sprožijo nagrajevalni centri, sprošča pa se velika količina dopamina. Oboje velja tudi pri uživanju drog, kar pomeni, da je vzorec zelo podoben kot pri zasvojenosti: najprej dopamin s pričakovanjem in upanjem, nato kortizol s paniko in obupom, ko partner ni dosegljiv, ob ponovnem stiku pa spet dopamin. Telo se na ta krog navadi in kmalu brez njega težko deluje. Oksitocin ob bližini ustvari občutek varnosti z drugo osebo, ne glede na to, ali je ta v resnici varna.

Zdrava, varna navezanost pomeni dosleden občutek varnosti. Nesoglasja in čas, ko nismo skupaj, prenese brez večjih težav, hkrati oba v odnosu ohranjata samostojnost in lastno rast. V zdravi zvezi je partner dodatek k življenju, ni pa naše celotno življenje.

Pri čustveni odvisnosti nasprotno nismo več samostojni, odnos postane enostranski, pomiritev brez partnerja pa ni mogoča. Odvisnost od odnosa prepoznamo po jasnih simptomih: ločitvena tesnoba že ob misli na ločitev, obsesivna potreba po nenehnem stiku prek sporočil in klicev, izguba sebe, saj se vse vrti okoli razpoloženja drugega, ter zanemarjanje lastnih potreb, prijateljstev in hobijev. Pogost je tudi občutek, da moramo biti previdni, da partnerja ne bomo spravili v slabo voljo, in nesmiselne racionalizacije za vztrajanje v zvezi, tudi če nam očitno ne koristi več.

Korenine pogosto segajo v otroštvo, v travmo, čustveno zanemarjanje in anksiozno navezanost, ki jo poganja strah pred osamljenostjo. Pri plašni navezanosti ostaja eden od partnerjev v odvisnem in podrejenem položaju, ker neracionalno in pogosto nezavedno pričakuje, da se bo zveza končala.

Dobra novica je, da se čustveno odvisnost da pozdraviti. Pomagajo terapevtski pristopi, usmerjeni v travmo in navezanost, kognitivno-vedenjska in dialektično-vedenjska terapija, podporne skupine, postavljanje meja in krepitev samopodobe. Prvi premiki se pogosto pokažejo v treh do šestih mesecih, spreminjanje globokih vzorcev pa traja leto ali dve.

Navezanost sama po sebi ni problematična. Ljubezen je nekaj lepega, zaljubljenost pa tudi, dokler v njej ne izgubimo sebe. Če se prepoznate v zapisanem, je to odlično izhodišče za vprašanje, kaj v resnici potrebujete. Iskanje strokovne pomoči je prvi korak nazaj k temu, da se spet najdemo.