Danes smo morda bolj kot kdaj koli prej v zgodovini obsedeni s prehrano, kar lahko navsezadnje privede do motenj hranjenja. Skorajda ni bralca spletne strani ali profila na družabnih omrežjih, ki ne bi delil recepta, svetoval o čudežni dieti ali razmišljal o hrani ali (ne)zdravih prehranjevalnih navadah. V skladu z današnjo obsedenostjo se vedno več govori tudi o čustvenem prenajedanju. Kaj v resnici vemo o tem pojavu, so zapisali strokovnjaki na Psychology Today, ki jih povzamejo na portalu Adiva.

Mit 1: Čustveno prenajedanje se psihološko razlikuje od običajnega hranjenja.

Vsak vnos hrane je čustven. Poskusi odstranjevanja čustev med jedjo samo povečajo našo nezavedno motivacijo za poseganje po živilih, ki nam prinašajo čustveni užitek v obliki povečane senzorične privlačnosti (okus, vonj, tekstura, sladkost, slanost, maščoba). Zato naše odločitve o zamenjavi brokolija s čokolado skoraj vedno propadejo. Poskusi odprave čustvenega vidika pri hranjenju zanemarjajo 'motivacijo pomanjkanja', tako imenovano željo, da zgrabite vse, kar je pred vami hranljivega, ker imate omejen dostop do nekaterih živil ali so vam ta prepovedana (npr. zaradi diete). 

Ravno zato, ker ne moremo ločiti čustev od vnosa hrane, je program trajnostne kontrole teže odvisen od množice čustev, ki ga podpirajo. Toda glavni mehanizem, ki deluje pri tem, je podzavestna izbira med našim občutkom pomanjkanja in vrednotami, ki se nam zdijo pomembne.

Pri uživanju hrane, ki ga nadzira občutek pomanjkanja, se skušamo izogniti negativnim čustvom, ki nam prinašajo občutke krivde, manjvrednosti, zavračanja, nemoči in nenaklonjenosti. Povezava med občutkom pomanjkanja in privlačnostjo visokoenergijske hrane (tiste, ki jih zagotavlja večji čutni užitek) je neustavljiva. In ravno zaradi tega občutek pomanjkanja porablja našo energijo ter nam povzroča duševne bolečine, ob katerih posežemo po kalorični hrani. Z njo želimo zmanjšato to bolečino in si na kratko povrniti energijo.

Mit 2: Treba se je izogibati nezdravim prigrizkom.

K uživanju prigrizkov smo nagnjeni takrat, kadar naše vedenje vodi občutek pomanjkanja. Vemo, da bo takoj, ko bomo prenehali jesti, občutek še slabši in naša energija bo popustila. Tako ne prenehamo jesti, dokler nam telo ne reče, naj to storimo. Če je naš občutek prikrajšanosti zelo močan in je spretnost obvladovanja premalo razvita, se prenajedanje spremeni v 'napade hranjenja', sama hrana pa postane instrument za škodovanje našemu zdravju in dobremu počutju.

Nasprotno pa uživanje hrane, ki je usklajena z našimi notranjimi vrednotami, postane izraz lastne vrednosti. Namesto da bi se osredotočili na tisto, česar ne moremo imeti ali jesti, svojo pozornost preusmerimo h gradnji pozitivnih vrednot v življenju. Te vrednote nam pomagajo, da nehamo razmišljati o svoji teži ali hrani in začnemo nase in na druge gledati z več sočutja. Takoj ko se začnete bolj ceniti, boste samodejno bolj cenili svoje zdravje in se naučili, kako se motivirati z majhnimi pozitivnimi dejanji.

Mit 3:  Ko shujšam, bom imel boljše mnenje o sebi.

Programi za hujšanje podpirajo to razširjeno motivacijsko dogmo, ki je pogosto del načina razmišljanja, ob katerem se porajajo misli o tem, kako se nočete pogledati v ogledalo ali kako bi morali vneto slediti zastavljenim 'ciljem' in 'sloganom'. Slednji vam lahko svetujejo, da 'sprejmite svojo debelost' in vztrajajte pri shujševalnem programu ne glede na vrnitev neželenih kilogramov. A nobena besedna podpora ne bo mogla zmanjšati čustvenega vpliva, ki ga imajo na vas pravila hujšanja. Ta pravijo, da se boste počutili kot zguba, dokler ne dosežete svojih ciljev.

Toda cilji in pravila hujšanja, ki so del vsakega shujševalnega programa, že imajo vgrajeno strukturno napako: ne glede na to, ali ste na koncu zmagovalec ali ne, ste tudi poraženec. Statistika pravi, da se bodo kilogrami, tudi če dosežete zastavljeni cilj hujšanja, povrnili. Od tod tudi znamenita šala: "Izgubil sem 20 kilogramov, nazaj pa sem jih dobil 22." Cilji, slogani in pravila hujšanja bodo bolj spodbujali vaš občutek prikrajšanosti kot pa občutek temeljnih vrednot.

Mit 4: Prenajedamo se, ker nam je dolgčas. 

Iskanje nečesa, kar bi nas lahko zanimalo, je naravna motivacija ob občutju dolgočasja. Če se res želite izogniti dolgočasju, ne boste jedli, ampak vas bo začel zanimati ta ali on pojav ali stvar. Ljudje, ki se dolgočasijo, se prehranjujejo le, če njihov dolgčas izvira iz občutka pomanjkanja. Če vam občutek dolgočasja pove, da ste nezanimivi ali nezadostni, bodo možgani padec energije v telesu nadomestili z lakoto in tako povečali možnosti, da se začnete tolažiti s hrano.

Mit 5: Jemo zato, da se potolažimo.

Ta mit je tako razširjen, da nas številne revije silijo, naj si izdelamo svoj seznam tolažilne hrane: torta, čokolada, meso, sladoled in podobno. Če bi obstajala živila, ki resnično prinašajo tolažbo, bi proizvajalci alkohola že zdavnaj ostali brez službe. Dejstvo, da nekatere ljudi pomirja vnos hrane, nima nič skupnega s hrano, temveč z njihovimi temeljnimi vrednotami. Morda se jim zdi, da so v tistem trenutku poskrbeli zase in, kar je še pomembnejše, lahko jedo hrano, ne da bi se prenajedli.

Ko vas vgrajene vrednote motivirajo za uživanje hrane (tako kot za vse ostalo v življenju), se boste posledično verjetno počutili prijetno in zadovoljno. Če pa vas občutek pomanjkanja pripelje do tega, uživate hrano zaradi potrebe po udobju, vas bo hitro prevzel občutek krivde ali sramu. Če malo bolje premislite – ali ni neresno reči, da jeste zavoljo tolažbe, čeprav je rezultat vašega prenajedanja fizično in psihološko nelagodje?

Povzeto po Adiva.hr.