Narcizem v današnji družbi

Narcizem ima pomembno mesto v psihoterapiji, predvsem z vidika, da v veliko primerih ostane neodkrit ali pa je njegova diagnoza zgolj naključje. Razlogi za to so tako družbeni kot  individualni.

V kozmopolitskih središčih, kot je London, se vse bolj spopadamo z realnostjo vpliva narcizma v vseh družbenih porah. Družba se z narcizmom in narcistično osebnostno motnjo ne spopada na način, kot se spoprijema z drugimi težavami s področja mentalnega zdravja, saj narcizma v vsakdanjem življenju ne dojema kot težave. Medijska industrija in potrošništvo temeljita na ekshibicionizmu in s tem uveljavljata narcizem kot vrednoto – ga enačita s samozavestjo, energičnostjo, avtonomnostjo, spontanostjo. Že sam pogled čez profile na družbenih omrežjih jasno kaže na enačenje prevzetnosti in izražanja moči z vrednostjo in pomembnostjo osebe kot take. »Normalno« se ne prodaja, prodaja se ekscesno

Narcizem – vrednota ali patologija?

Podobno je tudi na individualni ravni. Narcis svoje prevzetnosti ne dojema kot težave. Preokupiranost s tem, kako ga dojema svet in ljudje okoli njega, in posledično, kako se dojema sam, vidi kot vrlino, ki ga postavlja nad druge, ga dela pomembnejšega, uspešnejšega. Narcis tako ne išče psihoterapije za svoje težave, saj težav, kot to vidi sam, nima. Lažni jaz, ki prekriva njegov pravi in ranjeni jaz, nima težav, dokler lahko dosega lasten ideal. V terapiji se narcis znajde šele, ko lažni jaz ne zmore več dosegati svojega ideala. Takrat prenapihnjen balon poči, kar pa se lahko odrazi v depresiji, ravnodušju, samopreziru, anksioznosti, paničnih napadih, jezi, motnjah hranjenja ali odvisnosti. Šele takrat bo narcis poiskal pomoč.

Narcis daje vtis avtoritarnosti in misterioznosti, to pa je po navadi tisto, kar ljudi – predvsem tiste, ki so negotovi  vase – privlači. V zgodovini in zdajšnji družbi lahko najdemo veliko primerov tako s področja politike kot v poslovnem okolju.

Ali permisivna vzgoja lahko povzroči narcizem?

Milenijska generacija (generacija y – rojena v času moderne tehnologije, nekje po letu 1980 in do 1995) se je prva množično začela spopadati s permisivno vzgojo kot standardom vzgoje. Permisivna vzgoja sama po sebi je lahko problematična z vidika razvoja osebnosti otroka, je pa toliko bolj problematična v kombinaciji z okoljem. Moderno okolje velikih svetovnih metropol je tako dovzetnejše do patoloških rezultatov permisivne vzgoje. Otrok, ki bo imel enako permisivno vzgojo v izoliranem mestecu, bo odrasel v bistveno drugačno osebo kot nekdo z enako vzgojo v velikem centru.

Težko pa rečemo, in to se mi potrjuje pri delu s klienti na področju psihoterapije, da je posledica permisivne vzgoje narcisizem. Permisivna vzgoja zgolj pripomore k njegovemu razvoju, se pa narcisizem ne bo razvil, če za to niso izpolnjeni tudi drugi pogoji, kot so čustvena odtegnitev staršev ali zloraba, občutek večvrednosti in vsemogočnosti staršev do samih sebe ter do lastnega otroka ter vzgoja otroka kot sredstva za dosego lastnih neizpolnjenih potreb po potrditvi. Če vsi omenjeni pogoji niso izpolnjeni, permisivna vzgoja ne bo pripeljala do narcisizma pri otroku, temveč do otroka, ki se predaja hedonizmu.

Pri lastnem psihoterapevtskem delu s klienti z narcistično osebnostno strukturo ali motnjo opažam, da se ta pojavlja tako pri tistih, ki so imeli permisivno vzgojo ter elemente emocionalne odtegnjenosti staršev, kot tudi pri tistih, ki so imeli izjemno represivno vzgojo, ki so jo kot otroci dojemali kot zlorabo ali pa vsaj kot čustveno distanco.

Pri otrocih, ki so odraščali kot »samorastniki« in brez večjega angažmaja staršev, se to velikokrat dojema kot permisivno, pri čemer pa je dejansko odsotnost čustvene povezanosti tista, ki je razlog za razvoj narcisizma.

Narcisizem kot posledica patologije staršev

Nemalokrat mi ljudje, ki pridejo k meni na psihoterapijo, z velikim ponosom povedo, kako so odraščali samostojno in prepuščeni sebi; kako so se morali znajti sami in sami postaviti svoje meje; kako so odraščali kot samorastniki. Ravno to pa je po navadi simptom vzgoje, ki je pripeljala do razvoja narcističnih osebnostnih struktur ali celo do motnje. Lažni jaz, ki je podlaga za narcisizem, je tisti, ki ga otrok razvije zaradi pomanjkanja starševega čustvenega priznavanja in prepoznavanja ali celo zlorabe – čustvene ali fizične. Otrok se nauči skrbeti sam zase in sam sebi postane dovolj. Njegov lažni jaz ga brani pred svetom, pod njim pa je velikokrat sram, ki ga prekriva z jezo, besom.

V današnji družbi starši vse bolj učijo svoje otroke, da so nekaj posebnega, da so edinstveni, kar pa se preslika v večvrednost otroka. Domneve, da je otrok nekaj posebnega, ne moremo enačiti z ljubeznijo do otroka. Prej jo lahko enačimo s samozagledanostjo starša samega vase. Starši, ki svojih  patoloških vzorcev niso predelali z lastno terapijo; tisti, ki svoje lastne narcistične ideje ali občutka manjvrednosti niso predelali pri sebi, bodo svoje otroke zavedno ali nezavedno obravnavali kot podaljške lastnega jaza. In sicer na način, da bodo prek njih dosegali lastne ideale. Takšni starši svoje otroke vzgajajo v lastne trofeje. Otrok začne dojemati svet in druge na način, da je ljubezen pogojna in da je odvisna od njihove pomembnosti. Takšen odnos do sebe ponotranjijo in sebe dojemajo kot manjvredne, ko lastnih, a lažnih idealov ne dosegajo.