Obstajajo številne teorije, ki razlagajo in opisujejo pomen ter nastanek tega občutka.

Kognitivni psihologi menijo, da gre za davno pozabljene dele spomina, ki v osnovi izvirajo iz prijetnih občutkov. Privrženci psihoanalitične teorije in sam Freud menijo, da gre za potlačene spomine iz otroštva, v katerih ego posameznika slednjega spominja na njegovo preteklost in prikrite strahove. Tukaj imamo še teorijo parapsihologov, ki menijo, da je deja vu rezultat spominov iz preteklih življenj pred reinkarnacijo v to življenje. 

V morju najrazličnejših opredelitev, teorij in domnev pa je med stroko najbolj sprejeto, da gre za anomalijo spomina, v katerem vidimo podobnosti, zato nas le-ta spominja na pozabljeno. 

Kaj povzroča deja vu? 

Poudariti mordamo, da raziskovalci le s težavo preučujejo fenomen deja vuja, predvsem ker se slednji pojavlja brez opozorila, dodatno pa ga ne morejo izmeriti, kot to rada počne znanost. Poleg tega se izkušnje z občutkom deja vu običajno končajo tako hitro, kot se začnejo.

Nevropsiholog Sanam Hafeez pravi, da gre, ko je govora o deja vuju, za to, da en del hipokampusa, majhen ukrivljen del možganov, aktivira dve različni živčni vezji, ki hkrati vpijata vašo trenutno izkušnjo, medtem ko drugi krog ocenjuje spomine. Ta pojav nam daje občutek deja vu.

Študija iz leta 2003, objavljena v The Journal of Nervous and Mental Disease, je pokazala, da deja vu doživlja več kot 70 odstotka ljudi in ni razlog za skrb. 

Povzeto po miss7zdrava