Zaključek šolskega leta ni le stresno obdobje za študente in dijake, ampak tudi za njihove starše. Kako lahko starši svojim otrokom pomagajo pri premagovanju stresa in kako ob slabi novici nikakor ne smejo reagirati, smo povprašali psihologinjo Andrejo Pšeničny.

Kako naj starši pomagajo otrokom v tem za njih izjemno stresnem obdobju?

Pomembno je, da ne spreminjajo svojega odnosa oziroma vedenja do otroka. Vsaka sprememba namreč zahteva tudi prilagajanje nanjo, kar samo še povečuje obremenitev – stres. Lahko ga le začasno razbremenijo kakšne dodatne obveznosti in so razumevajoči, če je v tem času otrok malo bolj napet in »tečen«.

Kako naj starši reagirajo, ko jim otrok sporoči, da je dobil na primer popravni izpit?

Če starši vse leto spremljajo otrokovo šolsko delo, potem jih najbrž slaba novica – popravni izpit ne bi smela ravno presenetiti, saj ta nikoli ni posledica ene same ocene na koncu leta. Če pa so njihova pričakovanja nerealna, torej ne temeljijo na pravih otrokovih sposobnostih in spremljanju vloženega dela, potem najbrž za svoja neustrezna pričakovanja ne bi smeli kriviti otroka oziroma biti jezni nanj.

Kako starši nikakor ne smejo reagirati ob slabi novici?

Z jezo in očitki neuspeh ne bo izginil, povečala pa se bo otrokova stiska zaradi občutkov krivde in se zato zmanjšala njegova samostojna motivacija za uspeh. Pomanjkanje samostojne motivacije za učenje je velikokrat rezultat pomanjkanja vzpodbude otrokovi samostojnosti nasploh.

Kadar starši doživljajo otrokov uspeh ali neuspeh kot osebno zmago ali poraz, radi namesto njih prevzemajo odgovornost, namesto da bi učili otroka, kako naj jo prevzame sam. To se kaže skozi nenehno skrb in nadzorovanje otroka ter skozi čustvene pritiske staršev (starši so žalostni, razočarani ali jezni ob neuspehu).

Zakaj sploh pride do neuspeha?

Neuspeh je največkrat posledica dvojega. Ali otrokove sposobnosti ne ustrezajo zahtevam šole ali pa otrok ni motiviran za učenje. Ta dva razloga se pogosto med seboj tudi prepletata. Če zahteve šole presegajo otrokove sposobnosti, bi se bilo potrebno vprašati, čigave želje in ambicije (pričakovanja) uresničuje otrok. Ker se otroci bojijo izgubiti starševsko ljubezen, če bi jih razočarali, se takim pretiranim pričakovanjem staršev aktivno ne uprejo (vpišejo se v šolo, ki jim v resnici ne ustreza ali jih ne zanima), ampak jim skušajo zadostiti. Rezultat je, da se ne učijo zase in za znanje (samostojna motivacija), temveč za oceno in pohvalo staršev (zunanja motivacija) oziroma iz strahu, da ne bi izgubili naklonjenosti staršev. Kadar njihove zmožnosti in interesi ne ustrezajo zahtevam določenega programa, neizogibno pripeljejo do tistega, čemur se pravzaprav ves čas skušajo izogniti – neuspehu in razočaranju staršev.

Kako otroke spodbujati, da ne bi prišlo do neuspehov?

Najpomembnejše je otroka vzpodbujati k samostojnosti in samozaupanju in s tem k njegovi lastni motivaciji za uspeh. Prvi korak je, da skupaj z njim raziščete, kakšne so njegove realne sposobnosti in kako se te ujemajo z njegovimi interesi in željami. Vzpodbudite ga torej, da se vpiše v šolo, ki jo sam želi (seveda, če ima zanjo ustrezne sposobnosti), in ne v tisto, ki jo vi morda želite zanj! Nato aktivno spremljate njegovo napredovanje in vzpodbujate preverjanje lastnih odločitev.

Praktično to pomeni, da otroku sproti poveste, kakšne bodo posledice določene odločitve, na primer tega, da se ne bo sproti učil. Sprejeti morate, da sam izbere in morda tudi doživi neuspeh zaradi napačne izbire ter se sooči s posledicami. Nato se ponovno pogovorite o posledicah ter skupaj analizirajte vzroke za neuspeh in vztrajajte, da išče boljše načine, da popravi nastalo škodo.

Sicer pa psihologinja Andreja Pšeničny še pravi, da nikar ne povezujte svoje naklonjenosti in ljubezni do svojega otroka z njegovim šolskim uspehom in neuspehom. Raje mu pomagajte zmanjševati stisko, ko doživi neuspeh, tako da mu pomagate osvojiti boljšo organizacijo dela in ustreznejše metode učenja. Predvsem pa ob neuspehu skušajte poiskati vzroke zanj.

Svoje mnenje in izkušnje lahko izrazite tudi na našem FORUMU.