Čas nas pogosto preseneti z navidezno spremembo hitrosti. Voznik, ki čaka pred semaforjem, ima občutek, da rdeča luč traja večno, a ko se prižge zelena, pohiti pri speljevanju, ker se mu zdi, da bo v trenutku ugasnila. Ne glede na vsakodnevne izkušnje je ena značilnost časa stalna: starejši ko smo, hitreje teče – tako se vsaj zdi.

O tem pojavu je bilo razvitih več hipotez, zadnja pa trdi, da je posledica zmanjšane sposobnosti obdelave podatkov v možganih. Ta hipoteza ne razveljavi prejšnjih, med katerimi je najbolj izstopajoča tista o količini novih izkušenj: v mladosti so te številnejše in pogostejše, kar ustvarja iluzijo dolgoživosti.

Kako naši možgani ocenjujejo čas? 

Se vam zdi, da je bilo vaše dojemanje časa med 10. in 20. rojstnim dnem popolnoma drugačno kot med 20. in 30. letom? Če je odgovor pritrdilen, pripadate večini.

Študija, ki je bila na Univerzi Ludwiga Maximiliana v Monaku izvedena na 499 prostovoljcih, starih od 14 do 94 let, je pokazala, da imajo ljudje, ko se starajo, vedno večji vtis, da je zadnje desetletje minilo hitreje kot prejšnje.

Ta pojav doseže vrhunec okoli 50. leta in nato ostane stabilen

Strokovnjaki pravijo, da se naše dojemanje časa spreminja glede na dejavnosti in okoliščine. Če delamo in doživljamo kaj novega, nam čas teče počasneje. Prvi šolski dan, prve poletne počitnice z vrstniki, prvi poljub, prva ura vožnje ... Za vse to se nam zdi, da traja dlje kot ponavljajoča se ista izkušnja.

Starejši ko smo, redkejše so nove izkušnje, dnevi in meseci so bolj podobni drug drugemu in zdi se, da se čas strne v eno samo točko. Več študij kaže, da je občutek za hitrost časa tesno povezan s količino novih izkušenj. Ker v otroštvu vse doživimo prvič, možgani v določenem časovnem obdobju obdelajo veliko informacij.

Velik pritok informacij bolj zapolni časovni interval in ustvari vtis daljšega trajanja. Tako imamo občutek, da nam vse novice, na katere naletimo, vzamejo veliko časa. Po večkratnem doživetju enakega ali podobnega možgani potrebujejo manj časa za obdelavo informacij, kar daje vtis, da so izkušnje kratkotrajne. 

Dojemanje novih izkušenj

Zdi se, da prvega dneva dopusta v novem kraju ni in ni konec, saj še nismo videli nobene od restavracij, kavarn, znamenitosti in plaž niti nismo spoznali nobenega turista. Drugi dan že hitreje mineva, ker se je naš um navadil na okoliščine in porabi manj zmogljivosti za obdelavo podatkov. Tretji dan smo že stari gostje, vse vemo, možgani pa delajo s polovično močjo. Pri vsaki starosti doživljamo 'daljše' in 'krajše' dni.

Dnevi, ko se zdi, da teče čas počasneje, so polni zanimivega dogajanja v službi, novih situacij, srečanj in dogodkov. Na videz krajše dneve zaznamujejo rutinska opravila in majhno število aktivnosti. Možno je, da se ob dnevih, ko nam nič ne vzbudi radovednosti, zdi, da čas teče počasi, ko pa je dneva konec, se nam zdi, da je bil zelo kratek. To velja tudi za daljša obdobja – tedne, mesece in leta.

Če čas ni bil napolnjen z izkušnjami, vrednimi spominjanja, se nam zdi, da je minil v trenutku.

Vse, kar je lepo, je kratkotrajno

Ne glede na znanstvene razlage ne gre pozabiti na individualni vtis o minevanju časa. Obstaja globoko zakoreninjen rek 'Vse, kar je lepo, je kratkotrajno'. Čeprav se je v trenutku, ko se je dogajal nek lepi dogodek, morda zdelo, da čas teče počasneje, pa je, ko se je lepo končalo, sledilo razočaranje, ki je spremenilo naše dojemanje dogodka. Naša želja, da bi lepe stvari trajale čim dlje, je tako močna, da je konec težko sprejeti.

Podobno je z grdimi ali težkimi dogodki, ki jih želimo čim prej končati. Ne glede na to, kako kratki so bili – morda je šlo le za en delovni dan – je to za naš okus še vedno 'predolgo'.

Povzeto po Adiva.hr