Ko se ljudje zaljubijo, je njihov partner edina stvar, o kateri lahko razmišljajo. Če ljubljene osebe ni v bližini, lahko izkušajo občutek poželenja tako kot narkomani, ki za vsako ceno potrebujejo svojo dozo droge, je na spletni strani Northeastern univerze v Chicagu zapisala profesorica psihologije dr. Lisa Feldman Barrett. Ko čas mineva, občutki poželenja pričnejo minevati, tako kot se ustvarja toleranca na drogo in bližina partnerja ni več dovolj za vzpostavljanje ekstaze. Po drugi strani lahko prekinitev zveze prinese abstinenčno krizo, ki se pri odvisnikih pojavi, ko nimajo več dostopa do droge.

Ključna substanca, ki je odgovorna za oba pojava, je dopamin, ki se prične proizvajati, ko se aktivira tako imenovani mezolimbični dopaminski sistem v možganih. Gre za hormon, ki prinaša občutke sreče in se prične sproščati, že samo ko vidimo osebo, v katero smo zaljubljeni. Sicer pa možgani ta hormon uporabljajo, da regulirajo psihofizične funkcije, kar privede tudi do boljše presnove, pretok krvi po telesu, zmanjševanje depresije in boljši pretok informacij do možganov.

Sicer pa po podatkih ameriških raziskovalcev dopaminergični odziv telesa na osebo, ki izzove te občutke, doseže, da si te 'droge' vse bolj želimo. Kot kaže tako ljubezen kot droge privedejo do podobnega delovanja. Nevronske prilagoditve po ponavljajočem izpostavljanju svojem novem romantičnem partnerjem pa privede do naravnih ravni tega dopamina v krvi, kar privede do intenzivne ljubezni.

Sistem, ki omogoča, da smo 'zasvojeni' s svojo ljubeznijo je evolucijsko koristen. Strokovnjaki pa menijo, da uporaba drog v resnici 'ugrabi' telesu ta naraven sistem in ga 'izrabi' za razvoj odvisnosti od drog. Kljub vsemu pa bodo na to temo potrebne še nadaljnje preiskave. Boljše razumevanje razvoja odvisnosti od drog, pa bo pripomoglo tudi k izboljšanju terapevtske pomoči odvisnikom.