Svoje življenje ste posvetili duševnemu zdravju otrok. Kje menite, da tiči razlog, da so danes duševne težave in motnje pri otrocih v porastu? Problem je, predvidevam, večplasten.

Res je problem večplasten. Prvi vzrok so povečana pričakovanja in zahteve glede mentalnega funkcioniranja, tako otrok kot odraslih. V sodobnem svetu so vse bolj pomembne kognitivne lastnosti, prilagodljivost, socialna spretnost, sposobnost obvladovanja težav. Naš svet je tudi svet neoliberalizma, kar pomeni, da so glavno uradno deklarirani cilji individualna uspešnost – posedovati čim več materialnih dobrin, imeti čim več socialne moči in prehiteti druge v tekmi. Vse to se odraža na pričakovanjih in zahtevah do otrok, predvsem glede njihove uspešnosti v izobraževalnem procesu. Veliko je otrok, ki ne morejo ustreči zahtevam šole, kar ne pomeni, da niso pametni. To največkrat pomeni, da nimajo šolske pameti, lahko pa imajo druge vrste pameti – socialno, praktično ali pa abstraktno pamet, ki pa ni v skladu z zahtevanim načinom mišljenja v šoli. Ovire v šolski storilnosti so lahko tudi druge težave zdravstvene, psihološke ali socialne narave. 

Drugi mehanizem, ki producira vedno večje število otrok z duševnimi težavami ali motnjami, pa je prekvalifikacija ali preimenovanje vse večjega števila odklonov v mišljenju in odzivanju v kategorije duševnih motenj. Marsikaj, kar smo nekoč razumeli kot individualno različico v mišljenju in odzivanju, danes vidimo kot duševno motnjo, ki je opredeljena v mednarodnih klasifikacijah. Nekoč smo rekli, da ima otrok v riti mravlje, danes pravimo, da ima hiperkinetično motnjo. Nekoč smo rekli, da čečka kot mačka, danes pravimo, da ima disgrafijo. 

Starši in učitelji se veliko pritožujejo nad počasnostjo otrok. In glejte, pojavila se je tudi diagnoza počasnega vedenja in odzivanja. S temi prekvalifikacijami oz. uvrščanjem otrok v skupino duševno motenih povzročamo otrokom škodo. Toda prekvalifikacija je tudi koristna za otroke, saj jim omogoča olajšave v izobraževalnem procesu in zagotavlja neke oblike pomoči. Zato se srečujemo z zanimivim pojavom, ki je nasproten odporu iskanja strokovne pomoči zaradi stigmatizacije. Gre za pojav, da narašča število otrok in njihovih staršev, ki želijo, da bi otrok s kakimi primanjkljaji ali drugačnostjo prejel takšno ali drugačno diagnozo duševne motnje in s tem pravico do prilagoditev in pomoči. 

Seveda so še drugi vzroki za porast števila otrok z motnjami, ampak mislim, da sta predstavljena dva najbolj pomembna. Morda vendarle omenim še enega, ki je zlasti pomemben za mladostnike. Otrokom in mladim govorimo, da vse zmorejo, če le hočejo. To je ameriški pogled na vzgojo. Ko ugotovijo, da ne zmorejo, so razočarani nad seboj, depresivni, izgubijo upanje. 

V tem sklopu bi se rada dotaknila še travme v otroštvu. Kako slednja vpliva na otrokov in kasneje na mladostnikov razvoj? 

Danes ogromno govorimo o travmi. Pravzaprav je travma prevladujoč koncept na sodobni sceni duševnega zdravja. Sama zadnjih 27 let delam na vojnih področjih in z begunci. V zvezi z vojnami in drugimi množičnimi nesrečami govorimo tako rekoč samo o travmi. Ob tem  smo zanemarili druge oblike duševnih ran, ki povzročajo trpljenje in imajo za posledico dolgotrajne ali trajne duševne motnje. Med temi so predvsem izgube. Otrok ob nasilju, trpinčenju doživi izgubo občutka varnosti, vere v človeka, upanja na izboljšanje, zaupanja vase. Ko gre za množične nesreče, lahko izgubi svoje bližnje, prijatelje, šolo, svoj dom in domovino. Skratka, niso samo travme tiste, ki prizadevajo otroke.

So kakšne razlike med otroci – v smislu odzivanja na travmatične dogodke? 

Med učinki travmatskih dogodkov in vseh drugih slabih reči, ki se dogajajo otrokom, je po mojem mnenju predvsem pomembno trpljenje otrok. Trpljenje spremlja vsako slabo stvar, ki se zgodi otroku. Kakšne bodo pa posledice za duševno zdravje, je zelo različno. Te so odvisne od otrokove psihične odpornosti. Vemo, da so zelo ranljivi otroci, so pa tudi zelo odporni otroci, ki prenesejo neverjetne, neugodne izkušnje, zaradi katerih trpijo, toda ne bi mogli reči, da je njihovo duševno zdravje porušeno. Posledice so odvisne tudi od okoliščin in konteksta dogajanja in od pomena dogodka ali dogajanj za otroka. Dejstvo je, da tudi brez psihološke, psihoterapevtske ali psihiatrične pomoči velika večina otrok, ki so doživeli vojno, okreva in pozneje delujejo normalno. 

Zgodi se celo, da kaka oseba – otrok, mladostnik ali odrasli – doživi to, kar imenujemo postravmatska rast, kar pomeni, da se zaradi neugodnih, tudi skrajno neugodnih doživetij okrepi psihična odpornost. Seveda pa obstaja tudi del otrok, ki ne okrevajo, ker nimajo dovolj notranje moči ali pa dovolj podpore v svojih naravnih okoljih. Ti otroci bi potrebovali strokovno pomoč. Kako pa je glede možnosti za strokovno pomoč, vemo. Čakalna doba v najbolj pomembni slovenski duševno zdravstveni službi – v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše – je okrog enega leta.

Kako konkretno pa lahko otroku pomagamo pri premagovanju travmatskih dogodkov? 

Otrokom, ki so doživeli travmatske dogodke ali izgube ali čustveno prikrajšanost ali socialno prikrajšanost, je potrebno pomagati, da bi zmanjšali njihovo trpljenje, pa tudi za to, da bi povečali verjetnost okrevanja. Pri tem imam v mislih naravne vire pomoči, kot so družina, šola, nevladne organizacije, verske organizacije, športne organizacije, prostočasne dejavnosti za otroke in mlade. Vsa ta okolja lahko mnogo več pomagajo otrokom, kot si to običajno predstavljamo. 

Menite, da ima danes skupnost takšen pomen, kot ga je imela včasih?

Vsekakor ne. Se pa nekaj zanimivega dogaja v zadnjem času, kar je povezano z epidemijo covida. V času epidemije smo prepoznali soodvisnost med posameznikom in skupnostjo. Moje zdravstveno stanje je odvisno od zdravstvenega stanja skupnosti, to je epidemiološke situacije skupnosti. In obratno, situacija v skupnosti glede okužb je odvisna od mojega zdravstvenega in varovalnega vedenja. Prepoznali smo tudi pomen skupnosti za pomoč ljudem v stiskah, npr. razvažanje hrane, ki so ga opravljali prostovoljci. Upam, da tega ne bomo prehitro pozabili.

Vsekakor pa se mi zdi potrebno pripeljati skupnost in tisto, kar jo drži skupaj – to je človečnost – tako v področje varovanja duševnega zdravja kot v področje vzgoje. Šola bi morala v znatno večji meri vzgajati otroke za prosocialno vedenje, socialno odgovornost in človečnost. Skupnost je tudi neizčrpen vir pomoči in podpore otrokom v stiskah. Strokovne institucije – tudi šola in duševno zdravstveno področje – si vse premalo prizadevajo za aktiviranje skupnostnih virov podpore in pomoči. Vsi – tudi javnost – vidimo duševno zdravstvene službe  kot edini vir pomoči otrokom z duševnimi težavami. Vendar bi večini otrok, vendar ne vsem, lahko znatno pomagali človeški viri v njihovih ožjih in širših skupnostih. 

Kaj so človeški viri in zakaj so pomembni? 

Človeški viri so starši, sošolci, prostovoljci, organizacije za prostočasne dejavnosti, nevladne organizacije, verske organizacije in še mnogi drugi. Niso psihologi, psihiatri in psihoterapevti tisti, ki bodo rešili svet oz. duševno zdravje otrok. To lahko storimo le z aktiviranjem virov pomoči v skupnosti in s spremembami vrednot, odnosov in porazdelitve različnih dobrin v skupnosti. 

Revščina. Pri slednji se zdi, da se ne zavedamo dovolj, da zareže v vse pore človekovega življenja, predvsem pa otrokovega odraščanja. 

Revščina prizadeva ne le otrokovo dobrobit – zdravstveno stanje, raven izobrazbe, okoliščine življenja, prizadeva tudi njegovo podobo sveta in duševno dobrobit. V bogatem svetu revščina ni tako tragična kot v revnih delih sveta. Raziskave so pokazale, da je eden najpomembnejših škodljivih vplivov revščine na stanje duha otrok v bogatem svetu zavest o krivičnosti sveta. Pri tem je pomembno tudi to, da svet predstavljamo otrokom in mladim z različnimi floskulami, kot so enake možnosti, otrokove pravice in druge. Vendar se otroci kaj kmalu ovedo, da je stvarnost drugačna. Vedno navajam primer pet letne deklice iz vrtca, ki je rekla: ''Mene ne vabijo na rojstne dneve, ker sem revna''. In res je. Njeni starši niso mogli organizirati rojstnega dneva v kakšnem hotelu oz. kopališču, niso mogli kupiti zanimivega darila, ki bi ga odnesla slavljencu. 

Tukaj imamo še velike socialne razlike ... 

Socialne razlike nehote pospešuje tudi šola. V sodobni šoli veliko število otrok potrebuje pomoč, da bi zadovoljili zahtevam šole. Pomoč, to pomeni pomoč staršev ali starih staršev, ki so dovolj izobraženi, da lahko otroku pomagajo, ali pomoč inštruktorjev, za katere imajo starši denar, da jih plačajo. Vem za razrede v srednji šoli, v katerih ima polovica otrok inštruktorja za kak predmet. Kaže, da se diferenciacija med tistimi, ki pomoč prejemajo, in tistimi, ki so prepuščeni sami sebi, prične že v višjih razredih osnovne šole. 

Druga karakteristika ''bogate'' revščine pa je prizadetost otrok zaradi izključevanja iz običajnih otroških in mladostniških skupin in dejavnosti. Ne gre samo za izključevanje iz plačljivih dejavnosti ali takih, za katere potrebuješ drago opremo. Revni otroci se v manjši meri vključujejo tudi v neplačljive dejavnosti, prejemajo tudi manj neplačljive pomoči s strani strokovnih služb. Zgodi pa se tudi, da se ustvari klan dobrostoječih v oddelku, ki ne sprejme medse revnih otrok.

Pa še nekaj se dogaja. Označevalec revščina je dobil slabšalni izraz v neoliberalni družbi, v kateri je jaz ideal uspešen in bogat človek. Tisti, ki tega ne doseže, je sam kriv, v skladu z rekom, ''kakor si boš postlal, tako boš spal''. Pri tem pozabljamo, da smo ljudje različni, imamo različne zmožnosti, prihajamo iz različnih okolij, ki nas porinejo v to ali ono smer – v smer materialne dobrobiti ali v smer revščine. O slabšalnem izrazu revščine sem se zavedala, ko so mi nekoč na predavanju rekli, naj ne uporabljam besede revščina, ampak naj govorim o otrocih z nižjim socialnoekonomskim statusom.

Otrokom iz revnih družin je težje na vseh področjih, ampak kot ste rekli, premalo govorimo o tem ... 

Za revne otroke je življenje bolj naporno, doživljajo več slabega, več prikrajšanosti in krivic, zato ni čudno, da so nekatere težave in motnje pri njih bolj pogoste. Revni otroci so v povprečju slabši učenci, k čemur prispeva manj možnosti za splošno izobraževanje in poprej predstavljena manjša možnost za pomoč ob težavah v šoli. Med njimi je tudi več otrok z vedenjskimi težavami, kar ima svoj vzrok tudi v tem, da s šolanjem vstopijo v socialni svet, ki ga določajo nepisana pravila, ki so različna od pravil v njihovi družini. Ena od možnih posledic revščine je tudi videnje sveta kot krivičnega in izguba upanja za spremembe. 

Problem je tudi v tem, da duševno zdravstvene stroke posvečajo premalo pozornosti dejavnikom revščine pri nastanku psihosocialnih težav otrok. Stiske medikalizirajo, kar pomeni, da jih predstavijo kot duševno zdravstveno težavo posameznika in ne vidijo vloge socialnih in družbenih dejavnikov pri tem. 

Kako se lahko kot posamezniki in kot družba borimo proti revščini? Kaj konkretno, če seveda lahko, kot posamezniki sploh naredimo?

Prvi odgovor je, da bi morali spremeniti svet in razporediti dobrine v njem na bolj pravičen način, zmanjševati socialne razlike.  To je seveda na kratek rok utopično. Če razmislimo, kaj lahko storimo tukaj in sedaj, pa bi svetovala tole: Lahko si prizadevamo za zmanjševanje neugodnih posledic revščine na otrokov razvoj, izobrazbo in duševno zdravje. To zlasti lahko storita vrtec in šola. Obe instituciji lahko ponudita otroku veliko vzpodbud in učnih priložnosti za izpolnjevanje vrzeli, ki jih prinese v izobraževalno institucijo. Lahko ponudita veliko priložnosti za razvoj znanj in veščin na različnih področjih in priložnostih za uspešnost. V tem kontekstu je uspešnost – v mislih imam šolsko uspešnost, še kako pomembna, ker določa nadaljnjo življenjsko pot in dobrobit otrok. 

Čim višjo izobrazbo bo otrok dosegal, tem večje so možnosti, da se izkoplje iz sveta revščine. Vrtec in šola odpirata možnosti, upanje in izkušnjo, da so spremembe možne. Ob tem po navadi slišim ugovor, kaj pa starši? Zagotovo so starši pomembni, toda nimamo niti institucij niti instrumentov, da bi vplivali na ogromno število staršev. V šoli pa se znajdejo vsi otroci, vsi so dostopni za prizadevanja, možnosti in  priložnosti za odpravljanje posledic revščine. Zunajšolske športne in interesne dejavnosti imajo podobno funkcijo, le da vanje niso vključeni vsi otroci, kot so v osnovno šolo.  Pa seveda nevladne organizacije, prostovoljci, lokalna in širša skupnost. 

Viktor Frankl je v svojih delih večkrat omenjal krizo smisla sodobnega človeka, za katero pa se zdi, da je danes aktualna bolj kot kadarkoli prej. Upam si trditi, da imamo danes na voljo več, kot smo imeli kadarkoli, hkrati pa se zdi, da smo na robu konkretne krize vrednot. Posledica česa, menite, da je to?

Sama se vedno znova čudim, kako da v tem svetu informatike, organiziranosti, obstoja mednarodnih institucij, kot so Združeni narodi, Varnostni svet, pa tudi  mnogoterih državnih institucij v tem svetu demokracije, ne zmoremo ustaviti vojn, naraščajočih socialnih razlik na globalni ravni in na ravni posameznih držav, energetske krize, pa tudi onesnaževanja okolja. Kot da bi institucije, organizacije, pravni akti ne izpolnjevali poslanstva, za katerega so bili ustvarjeni. V tem svetu potrebuješ kar veliko energije, da ohraniš vero v lepo prihodnost. 

Govorimo tudi o krizi človečnosti. Ne vem točno, kako je s tem. Sama sem v najhujših okoliščinah vojne in revščine tudi v sedanjem času doživela veliko človečnosti. Mislim, da je človečnost še vedno prisotna med ljudmi, kar tako. Le da o njej malo govorimo, jo malo prikazujemo. V ospredju so legitimne vrednote neokapitalizma – uspeh za vsako ceno in odsotnost socialne odgovornosti do drugega, ki ni del naše družine in do skupnosti.

Za mlade ni lahko v tem svetu mnogoterih vrednot, v katerem morajo izbirati svoj duhovni in moralni profil. Ali se bodo odločili za pot, ki vodi k uspešnosti, bogastvu in socialni moči, ali se bodo odločili za pot človečnosti. Seveda v stvarnosti vsi sklepamo kompromise med prvim in drugim. Gre za to, kaj je prevladujoče.

Bi za konec radi morda še sami kaj dodali? Morda se dotakneva še socialne odgovornosti. 

V tej zgodbi in v zgodbi o varovanju duševnega zdravja otrok je predvsem pomembno vprašanje, kaj lahko storimo, da bi bilo več človečnosti, solidarnosti, socialne odgovornosti. To vprašanje si lahko zastavi vsak med nami: kaj lahko storim jaz kot človek, jaz kot članica družine, jaz kot pripadnica nekega poklica, jaz kot krajanka in državljanka? Mislim, da je možnosti veliko – sežejo od vzgoje otrok za solidarnost in pravičnost, pomoči posamezniku v stiski do socialnega aktivizma. Navsezadnje, človeška družba, to smo mi – ljudje kar tako in družbena dogajanja in položaj posameznika v družbi so predvsem odvisni od nas.