Pri dismorfni motnji opažamo nekatere značilnosti drugih psihiatričnih bolezni, denimo anoreksije ali obsesivno - kompulzivne motnje. Podobno kot osebe z anoreksijo tudi bolniki z dismorfno motnjo svoje telo dojemajo kot neustrezno. Za to motnjo je značilna pretirana zaskrbljenost zaradi namišljene lepotne napake. Četudi je morda opazna manjša 'nepravilnost', bolnikova obsedenost z njo presega vsako mejo.

Kaj povzroča dismorfno motnjo?

Dismorfna motnja se pogosto pojavi v puberteti, ko adolescente preplavi občutek negotovosti in niso samozavestni, sledi pa lahko tudi v odrasli dobi. Bolniki imajo občutek, da imajo denimo preveliko glavo, prevelik nos, enormno velike roke, neustrezno višino ali telesno težo. V stiski so pripravljeni poskusiti čisto vse, od raznih čudežnih vaj za izoblikovanje mišic, krem proti izpadanju las, do zvarkov proti mozoljem. Našteli smo le nekaj primerov. Kot je razvidno, gre za običajne najstniške strahove, ki pa s časoma lahko prerastejo v obsedenost. Dr. Miriam Stoppard v svoji knjigi navaja primer bolnika s dismorfno motnjo, ki je dejal: "Odleže mi šele v knjigarni, ko brskam po knjigah s fotografijami strahotno iznakaženih ljudi."

Bolnikovo sovraštvo do svojega telesa se lahko celo tako stopnjuje, da se iznakazi sam. Ni povsem jasno, kaj osebo pahne v ta pekel neustreznega dojemanja lastnega videza. Nekateri trdijo, da je dismorfna motnja lahko posledica neprijetnega, celo travmatičnega dogodka v otroštvu. 

Zanimivo je, da se nas lahko večina, vsaj do neke mere, poistoveti z dismorfno motnjo, četudi se ne moremo poistovetiti s silno obsedenostjo. Vsak od nas namreč lahko najde vsaj eno stvar, ki nam ni všeč na lastnem telesu, a pri omenjeni motnji, kot že rečeno, je govora o hudi obsedenosti, ki uravnava sleherni korak človeka. 

Kako jo zdravimo?

Strokovnjaki priporočajo kognitivno psihoterapijo, pri kateri bolnika izpostavimo zanj stresnim okoliščinam, tako da lahko sčasoma spet normalno zaživi. Tudi selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina naj bi bili zelo učinkoviti. Tukaj so še skupine za samopomoč, kjer lahko bolnik najde oporo in koristne nasvete, navsezadnje pa se poveže s sebi enakimi.

Vir: Zdravstveni vodnik za vso družino, Dr. Miriam Stoppard