Distimija: ko pozabimo, kaj sploh je dobro počutje

V tem času večina tudi opazi, da introspekcija ni enostavna. Kako vedeti, kaj je res narobe z nami in kaj so osebnostne značilnosti, ki jih moramo sprejeti in z njimi živeti? Kako vedeti, s čim se spopasti in glede česa se moramo nehati sekirati? Mnogi probleme zaznamo le, ko so veliki in očitni. Distimija je nasprotje tega. Gre za obliko depresije, ki ni očitna in ki jo večina zaradi subtilnosti spregleda ali označi kot osebnostno lastnost. V resnici pa je počasen proces, ki te leta in leta grize, dokler ne pozabiš, kako je sploh biti v redu.

Distimija je zelo nefilmska, skorajda dolgočasna. Ni čustvenih zlomov, ni jokanja v kotu sobe, ni paralizirajočega strahu. Gre za dolgo, pogosto leta in leta trajajoče slabo počutje, ki pa ni tako izraženo, da bi ustrezalo diagnozi depresije. Ker se pogosto pojavi v mladosti, obdobju, ko so spremembe nekaj normalnega, mnogi verjamejo, da gre za njihovo osebnost. 'Sem pač melanholičen,' 'nisem za družbo' ali 'takšen pač sem,' so vse normalne izjave, ki same po sebi še niso razlog za alarm.

Vsak normalen človek sem ter tja izjavi kaj takega, nekdo, ki trpi za distimijo, pa se tako počuti ves čas. Ker ni jasne meje ali signala, da je čas, da poiščemo pomoč, se lahko distimija nediagnosticirana vleče leta in leta. V primarnem zdravstvu, še več pa v psihiatričnih ambulantah, je veliko pacientov, ki trpijo za distimijo, pa nikoli ne dobijo prave diagnoze. Če niti strokovnjaki ne znajo vedno zaznati te motnje, je jasno, da obstaja ogromno ljudi, ki tiho trpijo, nevede, da bi jim ustrezna pomoč lahko obrnila življenje na glavo.

Distimija pomeni slabo, depresivno razpoloženje, ki ga večino dni doživljamo vsaj dve leti zapored (pri otrocih in mladostnikih je meja eno leto). Znaki so nizka energija, slabši spanec, motnje v apetitu, slaba samopodoba in težave s koncentracijo. Vse to so simptomi, ki jih v manjši meri občasno doživi vsak. Ker distimija ni tako intenzivna kot depresivna epizoda, hkrati pa traja, pogosto izgubimo občutek za "kontrast"; vse je sivo, in ker barv že leta nismo videli, si mislimo, da sploh ne obstajajo. Ni jasne meje med začetkom in koncem, kar pomeni, da mnogi motnjo sprejmejo kot nekaj normalnega.

Dodaten problem za tiste, ki se soočajo z distimijo, je, da velika večina prizadetih med življenjem doživi vsaj eno veliko depresivno epizodo. To predstavlja dvojno depresijo, akutno epizodo na kronični podlagi slabega počutja. Ker ljudje z distimijo slabo počutje doživljajo že kot nekaj normalnega in kot del sebe, pogosto ne opazijo, da se je stanje poslabšalo, in zato odlašajo z iskanjem pomoči.

Distimijo mnogi dojemajo kot blažjo obliko depresije. Res je, da za razliko od depresije ljudi ne paralizira povsem, a je kumulativni učinek kljub temu zelo negativen. Leta neizkoriščenega potenciala, okrnjenih odnosov in življenja v sivini. Poleg pojavljanja velikih depresivnih epizod imajo mnogi tudi anksiozne motnje, vse skupaj pa pogosto vodi tudi v zlorabo substanc.

Dobra novica je, da se distimijo da učinkovito zdraviti. Tako kognitivno-vedenjska terapija kot farmakoterapija pomagata, čeprav je odziv pogosto lahko počasnejši kot pri akutni depresiji. Glavni izziv torej ostaja prepoznavanje, sploh prepričanje, da so negativni občutki pač del nas in naše osebnosti, pa lahko hudo oteži prepoznavanje. Če imaš občutek, da si od vekomaj bolj žalosten, mrk in zamorjen, ker tak pač si, se torej splača pogovoriti s strokovnjakom. Tvoj "karakter" ni kriv za to, da se že leta počutiš sivo.