Napačna diagnoza lahko vzame leta življenja

Potem pa se na koncu izkaže, da so ga ves čas zdravili za nekaj, česar sploh ni imel. Pri mejni osebnostni motnji (BPD) je to, žal, precej pogosta zgodba. Pogosto jo zamenjajo z bipolarno, ker na prvi pogled delujeta podobno. A ker je vzrok drugačen, je tudi zdravljenje drugačno. Kar pomeni, da nam napačna diagnoza lahko dobesedno vzame leta življenja.

Mejna osebnostna motnja je resna psihiatrična motnja, ki človeka prizadane na treh področjih: čustvenem, odnosnem in identitetnem (kaj sploh sem?). Gre za ekstremno čustveno reaktivnost, ki se sploh pokaže, ko so v igri medosebni odnosi, ki vključujejo zavrnitev, zapustitev ali kakršenkoli konflikt. Predstavljajte si, da vas eno samo neodgovorjeno sporočilo spravi v paniko, ali istega človeka v razponu nekaj dni ali nekaj ur najprej obožujete in nato sovražite. Če dodamo še, da človek z BPD pogosto sploh ne ve, kdo je in kaj želi od življenja, pridemo do zaključka, da življenje z njo res ni enostavno. Prizadene sicer manj kot 3 % populacije, v psihiatričnih ambulantah pa jo najdemo pri skoraj četrtini (kar pove, koliko stiske dejansko prinaša).

Na prvi pogled sta si obe motnji podobni. Obe vključujeta nihanje razpoloženja, impulzivnost in obdobja intenzivnih čustev. Razlika je predvsem v trajanju in pogostosti nihanj. Pri BPD nihanja razpoloženja trajajo od nekaj minut do nekaj ur, sprožijo pa jih skoraj vedno na videz minorni dogodki v medosebnih odnosih, kot je neodgovorjen klic ali prekratek odgovor na sporočilo. Pri bipolarni motnji govorimo o dneh, tednih, celo mesecih, "prelomi" pa se pojavijo spontano, brez očitnega sprožilca. Pri mejni osebnostni motnji je čustvena nestabilnost prisotna večino časa, pri bipolarni pa je med epizodami oseba razmeroma stabilna.

Bipolarna motnja se zdravi pretežno z zdravili, predvsem s stabilizatorji razpoloženja. Pri mejni osebnostni motnji zdravila pogosto ne učinkujejo; niti eno ni konsistentno učinkovito za blaženje ključnih simptomov. Mejno motnjo zdravimo s psihoterapijo, predvsem z dialektično vedenjsko terapijo (DBT), ki je dokaj učinkovita. Posledica napačne diagnoze lahko torej pomeni leta jemanja zdravil, ki ne pomagajo, in odsotnost terapije, ki bi prinesla kakršen koli učinek. Poleg izgubljenega časa to pogosto prinese obup, ki celotno situacijo konkretno poslabša.

Če diagnozo zgrešijo tudi izšolani psihologi in psihiatri, se ne bomo pretvarjali, da jo lahko zanesljivo postavimo v enostavnem članku. A ključni diferencialni simptomi, kot so pogostost nihanja in občutljivost na zavrnitev, so lahko dober pokazatelj, da se splača poiskati pomoč nekoga, ki bo natančno analiziral vse aspekte našega doživljanja. Napačna diagnoza lahko pomeni več izgubljenih let; res se splača potruditi, da dobimo pravo.