Mejna osebnostna motnja ali borderline osebnostna motnja je motnja, ki običajno vključuje naslednje simptome:

- neprimerne ali ekstremne čustvene odzive,

- zelo impulzivno vedenje,

- zgodovino nestabilnih odnosov.

Intenzivna nihanja razpoloženja, impulzivno vedenje in ekstremni odzivi lahko ljudem z mejno osebnostno motnjo otežijo zaključevanje šolanja, ohranjanje stabilne službe in dolgoročne zdrave odnose.

Ljudje z osebnostnimi motnjami se ne zavedajo, da njihovo vedenje ali miselni vzorci niso primerni, verjamejo celo nasprotno – da je njihov odnos pravilen.

Ko končno zaprosijo za pomoč strokovnjaka, menijo, da je njihov problem povzročila druga oseba ali situacija.

Simptomi mejne osebnostne motnje

Simptomi mejne osebnostne motnje se od osebe do osebe razlikujejo, pri ženskah pa je ta motnja pogostejša kot pri moških. Pogosto simptomi vključujejo:

- nestabilno ali disfunkcionalno samopodobo ali izkrivljen občutek o sebi,

- občutke osamljenosti, dolgočasja in praznine,

- pomanjkanje empatije,

- zgodovino nestabilnih odnosov z drastičnimi nihanji od intenzivne ljubezni in idealizacije do močnega sovraštva,

- nenehen strah pred zapuščenostjo in zavrnitvijo, vključno z ekstremnimi čustvenimi odzivi na resnično in celo namišljeno zapuščenost,

- intenzivna in zelo spremenljiva razpoloženja, ki lahko trajajo več dni ali le nekaj ur,

- močne občutki tesnobe, skrbi in depresije,

- impulzivno, tvegano, samouničujoče in nevarno vedenje, vključno z nepremišljeno vožnjo, zlorabo ali alkoholom in nezaščitenim seksom,

- sovražnost,

- nestabilne karierne načrte ter cilje in aspiracije na splošno.

Veliko zdravih ljudi redno doživlja enega ali več zgornjih simptomov, vendar oseba z mejno osebnostno motnjo v odrasli dobi doživi številne zgoraj navedene simptome. Izraz 'mejna' se nanaša na dejstvo, da ljudje s tem stanjem navadno 'mejijo' na diagnozo nekaterih drugih duševnih bolezni, vključno s psihozo.

Ena od ironij te motnje je, da ljudje z mejno osebnostno motnjo morda hrepenijo po intimnosti, vendar zaradi intenzivnih in nestabilnih čustvenih odzivov postanejo težki in težavni partnerji, zaradi česar se ljudje oddaljijo od njih in tako bolniki doživijo globok občutek izolacije.

Vzroki za mejno osebnostno motnjo

Čeprav je mejna osebnostna motnja močan del človekove osebnosti, se imenuje motnja, ker negativno vpliva na vse vidike bolnikovega življenja. Prve spremembe v razvoju osebnosti motenj se pojavijo v adolescenci oziroma zgodnji adolescenci. Kot vzrok za motnjo se navajajo genetski dejavniki in travme ali slabi družinski odnosi v mladosti.

Osebnostna motnja je lahko tudi sekundarna v primeru hude travme in zaradi kakšne organske bolezni ali možganske poškodbe, ki lahko privede do organske osebnostne motnje.

Mejna osebnostna motnja in samopoškodovalno vedenje

Približno 80 ljudi z mejnimi osebnimi motnjami kaže samodestruktivno vedenje.

Živeti z mejno osebnostno motnjo ali biti v razmerju z osebo, ki jo ima, je lahko stresno. Zelo težko je priznati in sprejeti resničnost te motnje, vendar lahko zdravljenje pomaga. Če vas skrbi, da imate vi ali nekdo, za kogar vam je mar, mejno osebnostno motnjo, se obrnite na psihologa ali psihiatra.

Ker je omenjena motnja kompleksno stanje, zdravljenje pa običajno zahteva dolgotrajno terapijo, je pomembno najti strokovnjaka za duševno zdravje, ki ima znanje za zdravljenje stanja. Po dolgem zdravljenju se lahko bolnik nauči, kako obvladovati svoja čustva in poišče načine za bolj zdrave in udobnejše odnose.

S pomočjo pogovorne terapije se lahko naučimo zmanjšati impulzivno in samodestruktivno vedenje ter bolje razumeti svoje stanje. Z zavezanostjo k dolgotrajnemu zdravju so tako pozitivne in zdrave spremembe resnično možne.

Pri zdravju te motnje so izkazale za učinkovite štiri vrste terapije:

- dialektična vedenjska terapija,

- psihoterapija, ki temelji na mentalizaciji,

- transferno usmerjena psihoterapija in

- splošno psihiatrično vodenje.

Zdravila na splošno niso del terapije, v nekaterih primerih pa so predpisani antipsihotiki, ker nadzorujejo nenadne spremembe razpoloženja. Ko se pri bolniku pojavi huda anksioznost ali depresija, mu za določeno, običajno krajše obdobje, predpišejo antidepresive.

Vir: Mayoclinic, miss7zdrava