Kako sta duševno zdravje in prekomerna telesna teža lahko povezana?

Prekomerna telesna teža je večinoma res posledica pretiranega ali nepravilnega vnosa hrane v kombinaciji s premajhno fizično aktivnostjo (ali v nekaterih primerih posledica bolezni). A kot večkrat ponavljam, če bi bila ta enačba tako preprosta, se ne bi toliko ukvarjali s temo odvečne teže, kot se. Saj bi preprosto zmanjšali vnos hrane, povečali fizično aktivnost in s tem v nekaj mesecih rešili še tako velik problem. Iz tega sledi, da je za težave z odvečno težo v ozadju skoraj vedno še nek drug razlog in ti razlogi so pogosto duševnega izvora. Nekateri izmed njih so recimo naslednji:

- Dolgotrajna izpostavljenost stresu (med stresom se v našem telesu izloča hormon kortizol – ta zavira izločanje hormona, ki je zadolžen za porabo maščob).

- Uporaba hrane za pomiritev čustvene stiske (mnogi v otroštvu niso razvili zdravih mehanizmov soočanja s čustveno stisko, zato po hrani posegajo, kadar ne zmorejo regulirati svojih čustvenih reakcij).

- Uporaba hrane kot nadomestek ljubezni in bližine (mnogi ljudje, ki imajo težave z odvečno težo, so si s hrano že od rane mladosti pomagali zapolniti praznino, ki je nastala zaradi odsotnosti prave bližine med njimi in starši ali njihovimi skrbniki).

- Kopičenje odvečne teže (seveda nezavedno) pa se pojavlja tudi z namenom "ščitenja" sebe pred vdorom ali posegom čez naše meje, kar je pogosto posledica nepredelanih travm iz otroštva (v mnogih primerih spolnih zlorab).

- Nezadostna ali slaba skrb zase, ki je neredko posledica slabe samopodobe: že vprašanje, zakaj jemo nezdravo ali se ne gibamo, ko je evidentno, da nam naše navade škodijo, nam daje slutiti, da v nekem delu ravnamo s sabo mačehovsko. Po navadi pa mnogi, ki se borijo z odvečno težo, s sabo tudi sicer nimajo dobrega odnosa (se zavračajo, so v notranjih dialogih do sebe nesramni, včasih celo zlobni, kar je lahko posledica vzgoje).

In seveda mnogo drugih.

Kako pa hujšanje in nagla ter nenadna izguba teže vplivata na duševno zdravje?

Težo lahko hitro izgubljamo iz različnih razlogov, po navadi je nenadna izguba teže bolj pogojena z zdravstvenimi kot s psihološkimi težavami. Lahko pa je v nekaterih primerih seveda povezana tudi z mentalnim zdravjem. Razlog  je lahko stres (a tokrat v drugo smer, saj človek pogosto v stresnih okoliščinah nima apetita). Nenadna izguba teže je lahko posledica travmatičnega dogodka (npr. spolne zlorabe, fizičnega nasilja, zastrahovanja, tudi fizične nesreče: npr. prometne nesreče). Ali pa prehranskih motenj, ki se lahko razvijejo kot posledica različnih razlogov, od slabe samopodobe do ščitenja lastnih meja ali poskusa nadzora nad lastnim življenjem, če je to v pretirani obliki v rokah staršev ali skrbnikov. Lahko pa so  razlogi tudi zelo globoko psihološki, a ti po navadi vplivajo bolj na težavo s pridobivanjem teže in rastjo (že od zgodnjega otroštva) kot na nenadno izgubo (npr. otrok, ki ni občutil dovolj ljubezni med odraščanjem, kljub vnosu hranil ne pridobiva teže in višine, ostaja na neki način podhranjen).

Ali lahko tudi katere od shujševalnih diet povzročijo ali vplivajo na težave z duševnostjo? 

Da bi lahko diete povzročile težave z duševnostjo, mislim, da ne. Lahko pa diete okrepijo slabe občutke, ki so po navadi že tako prisotni pri posameznikih, ki se borijo s problemom odvečne teže. Predvsem zato, ker znova in znova poskušajo z različnimi dietami in so znova in znova neuspešni. To lahko krepi njihov občutek, da niso okej, da niso sposobni obvladati svojih težav, kar jim pogosto jemlje upanje, da bi lahko v prihodnosti bilo kaj drugače. Diete v tem kontekstu prav gotovo ne pomagajo k našemu boljšemu počutju, saj so del začaranega kroga, v katerega se ujamemo: gremo na dieto, polni upanja, da bo ta tokrat pa delovala, morda izgubimo nekaj kg, nato pa se vsi vrnejo v še večji meri, (kar je logično, saj se telo zaradi nenadnega pomanjkanja hranil začne na očitno pomanjkanje pripravljati tako, da si dela dodatno zalogo) in potem sledijo slabi občutki in razočaranje nad sabo. Vse to krepi po navadi že tako načeto in slabo samopodobo. Zato diete le redko pripeljejo do želenih rezultatov. In zato je res tako pomembno, kot pravijo strokovnjaki za prehrano in gibanje, da je pomembno spremeniti svoj stil življenja in se začeti prehranjevati in gibati zmerno in zdravo, da se izognemo tega jo-jo efekta. Pri tem pa si vedno več ljudi poišče tudi pomoč psihoterapevta, saj lahko pomagamo posameznikom, da vidijo, kaj vse se skriva v ozadju njihove težave in predvsem, kar sama menim, da je najbolj pomembno, da jih pokažemo, kaj vse je že dobro z njimi, ker se po navadi izkaže, da se ves čas trudijo biti nekaj kar niso, in ne vidijo vsega lepega, kar že so. To po navadi prinese največji preobrat v njihovih življenjih.

Zakaj menite, da nekateri čustvene in duševne stiske nadomeščajo s hrano, drugi pa zaradi njih hrano zavračajo?

Kot sem omenila že v prvem vprašanju, ne gre vedno samo za nadomeščanje, včasih gre za ščitenje sebe pred nečem ali nekom. Razlogi so različni. Tu je res zelo odvisno od posameznika, njegove osebnosti, okolja, v katerem je odraščal, in predvsem mehanizmov soočanja, ki jih je v tem okolju razvil za soočanje s tovrstnimi okoliščinami. Po navadi ljudje, ki so bolj "uporniški", bolj aktivno rešujejo svoje težave in taki pogosto hrano zavrnejo, saj je to njihov način nadzora. Tisti, ki so bolj "sodelovalni". pa sodelujejo z drugimi tako, da se ne postavijo aktivno zase, temveč čustveno stresne odzive v sebi pomirijo tako, da hrano vnašajo vase. A to seveda ni pravilo, je bolj opažanje. 

Na katere znake je treba biti pozoren, kdaj in kam po pomoč?

Rekla bi, da je smiselno razmisliti o pomoči, če je tema hrane oz. naše telesne teže v našem življenju nekaj, okoli česar se dnevno "ustavljamo" in imamo občutek, da se razmere kljub velikemu vlaganju energije v to tematiko ne spreminja ali se celo poslabšuje. Tu ne gre samo za pretirano odvečno težo, ampak lahko tudi premajhno, nezdrave prehranjevalne ali gibalne navade, pri čemer je problematično tudi, če pretiravamo v drugo smer (s pretirano kontrolo hranjenja in pretiranim gibanjem) pa nenehno ukvarjanje z dietami ali celo prehranske motnje, kot so bulimija, anoreksija ... V tem primeru bi svetovala v prvi vrsti pomoč psihoterapevta. V drugi fazi pa tudi sodelovanje s strokovnjakom za gibanje in prehrano, saj se mora marsikdo sploh naučiti, kaj pomenijo zdrave prehranjevalne in gibalne navade, saj nas tega med odraščanjem ni nihče učil.