Za lažjo predstavo v uvodu izpostavljamo simptome in znake paranoidne osebnostne motnje, ki dajejo lep vpogled v način razmišljanja in vedenja takšne osebe. Takšni ljudje so namreč vedno pozorni na okolico, vedno so ’na straži’, kaj se okoli njih dogaja in verjamejo, da jim drugi želijo škodovati, jih obsojajo al celo grozijo. Neutemeljena prepričanja in nezaupanje lahko močno ovirajo sposobnost navezovanja bližnjih odnosov. 

Kaj natanko takšni ljudje počnejo in kako jih prepoznati? 

- Dvomijo v zavezanost, zvestobo ali zaupanje drugih; menijo tudi, da jih drugi izkoriščajo in zavajajo.

- So nezaupljivi in ne razkrivajo osebnih podatkov drugim, saj menijo, da bi jih lahko ti izkoristili.

- Ne odpuščajo in so zelo zamerljivi.

- So izrazito občutljivi in vse doživljajo kot kritiko. 

- V nedolžnih opazkah ali pogledih iščejo skrite pomene.

- Hitro se počutijo napadene, zato se odzovejo z jezo in maščevalnostjo.

- V partnerskih odnosih so zelo sumničavi, skrbi jih nezvestoba partnerja.

- V odnosih z drugimi so hladni, distancirani, postanejo lahko zelo nadzorovalni in ljubosumni.

- Verjamejo, da imajo vedno prav. So sovražni, trmasti in konfliktni.

Kaj povzroča paranoidno motnjo osebnosti? 

Paranoidna motnja osebnosti se prvič lahko pokaže že v otroštvu ali mladostništvu. Takšne mlade osebe so pogosto samotarji, imajo neurejene odnose s sovrstniki, trpijo za socialno tesnobo, imajo slabše akademske dosežke, so zelo občutljivi, imajo svojevrstne misli in jezik. Na pogled se zdijo nenavadni, ekscentrični, zato so pogosta tarča zbadljivk. V kliničnih vzorcih se kaže, da je motnje pogosteje diagnosticirana pri moških. 

Natančen vzrok motnje še vedno ni znan, predvideva pa se, da vključuje kombinacijo bioloških in psiholoških dejavnikov. Dejstvo, da je motnja pogostejša pri ljudeh, ki imajo tesne sorodnike s shizofrenijo, kaže na genetsko povezavo med obema motnjama. Domneva se tudi, da imajo zgodnje telesne ali čustvene travme vlogo pri razvoju paranoidne osebnostne motnje. 

Ljudje z motnjo navadno ne iščejo pomoči oz. zdravljenja, saj sami ne vidijo težav. Jih pa opazijo njihovi bližnji, družina, sodelavci. Najpogostejša izbira pri obravnavi takšnih oseb je psihoterapija, ki se osredotoča predvsem na izboljšanje socialne interakcije, komunikacijo in samozavest. Ker je pri psihoterapiji zelo pomemben dejavnik zaupanje, je obravnava lahko velik izziv, saj imajo osebe s to motnjo izrazito nezaupanje do drugih. Kot rezultat tega jih zato mnogo ne upošteva načrta zdravljenja. Medikamentozno zdravljenje (zdravila) ni med glavnimi poudarki obravnave, lahko pa se predpišejo tudi zdravila za lajšanje tesnobe, antidepresive ali antipsihotike, ko so simptomi skrajni ali če oseba trpi tudi za pridruženimi psihičnimi težavami. 

Zapleti, povezani s paranoidno osebnostno motnjo

Zapleti se dotikajo zlasti načina razmišljanja in vedenja osebe z motnjo, ki moti sposobnost vzdrževanja odnosov, socialnega delovanja in funkcioniranja na delovnem mestu. V mnogih primerih se takšni ljudje radi zapletajo v pravne bitke. 

Ker gre za kronično motnjo, ki ponavadi traja celo življenje, je življenje takšnih ljudi lahko precej pestro. Čeprav nekateri posamezniki precej dobro funkcionirajo, se poročijo in zaposlijo, pa so lahko drugi popolnoma nefunkcionalni. Čeprav motnje ni mogoče preprečiti, pa lahko posamezniku, ki je k njej nagnjen, ustrezno zdravljenje omogoči osvojitev bolj produktivnih načinov reševanja različnih problemov in situacij. 

Vir: Paranoid personality disorder, WebMD