»Posttravmatska stresna motnje (PTSM) se razvije pri nekaterih ljudeh, ki so doživeli izrazito nevaren, šokanten, strašljiv dogodek.«

Nekaj normalnega je, da travmatične situacije prebudijo močne občutke strahu. Strah sproži v telesu številne spremembe, ki nam pomagajo zaščititi se pred nevarnostjo in se ji izogniti. To je najbolj primaren odgovor telesa, ki ga imenujemo boj ali beg. Različne vrste travm v ljudeh vzbudijo vrsto reakcij, vendar se večina ljudi po prvih simptomih opomore oz. ozdravi in vrne v normalno funkcioniranje. Pri tistih, ki se po dogodku nikakor ne morejo postaviti na noge in izkušajo številne težave, pa se lahko pojavi posttravmatska stresna motnja, ki se, kot že ime pove, navezuje na travmatičen dogodek. Za te ljudi je najbolj značilno to, da so nenehno pod stresom in vedno znova izkušajo podobne telesne reakcije, kot so jih v najbolj kritičnih trenutkih travme.

Kaj lahko sproži PTSM?

Vzroki so različni, najpogosteje pa se motnja pojavi pri dogodkih, ki vzbudijo močno čustveno reakcijo. To je lahko nenadna smrt ljubljene osebe; udeležba v prometni nesreči; izrazito psihično, fizično ali spolno nasilje v družini; doživetje vojne ali naravnih katastrof, napad na ulici  ...

Simptomi

Za lažjo predstavo izpostavljamo štiri vrste simptomov in znakov, ki spremljajo PTSP: vsiljivi spomini, izogibanje, negativno razmišljanje in razpoloženje ter spremembe v telesnih in čustvenih reakcijah.

* Med vsiljive spomine spadajo: ponavljajoči se neželeni spomini na travmatični dogodek; podoživljanje travmatičnega dogodka, kot bi se ponovno zgodil (flashbacks); moreče sanje; hude čustvene stiske ali telesne reakcije na nekaj, kar spominja na travmatični dogodek.

* Izogibanje vključuje: izogibanje razmišljanju ali pogovorom o travmatičnem dogodku ter izogibanje krajem, dejavnostim in ljudem, ki spominjajo na dogodek.

*Negativne spremembe v razmišljanju in razpoloženju vključujejo: negativne misli o sebi, drugih in svetu; brezup ob misli na prihodnost; težave s spominom in pri vzdrževanju tesnih odnosov; občutek ločenosti od družine; izguba zanimanja za interesne dejavnosti; nezmožnost doživljanja pozitivnih čustev; čustvena otopelost.

*Spremembe telesnih in čustvenih reakcij vključujejo: z lahkoto se prestrašijo; vedno so na preži pred nevarnostjo; samodestruktivno vedenje; težave pri spanju in koncentraciji; razdražljivost, jezni izbruhi in agresivno vedenje; izrazita krivda in sram.

Simptomi se običajno začnejo v obdobju treh mesecev po travmatični izkušnji, včasih pa se zgodi, da se pojavijo šele leta kasneje, če jih nek dogodek ponovno prebudi. Morajo pa simptomi trajati več kot mesec dni in biti dovolj intenzivni - tako zelo, da motijo funkcioniranje v življenju, da sploh govorimo o posttravmatski stresni motnji. Potek motnje je različen. Nekateri okrevajo v približno 6 mesecih, medtem ko pri drugih traja tudi dlje časa. Stanje pa lahko postane tudi kronično.

Če posplošimo ...

Oseba doživlja flashbacke oz. podoživlja travmo znova in znova, vključno s fizičnimi simptomi in znaki, kot so razbijanje srca, močno znojenje, hitro in plitvo dihanje. Prisotne so lahko tudi nočne more, zastrašujoče misli in prepričanja, močna vzburjenost, motnje razpoloženja, izogibanje določenim situacijam ali ljudem. Ponavljanje naštetih simptomov lahko povzroči večje težave v vsakodnevni rutini posameznika. Simptomi se lahko začnejo iz lastnih misli in občutkov, prebudijo pa jih lahko tudi besede, predmeti in situacije, ki spominjajo na dogodek.

Konkretni primeri:

- Ženski, ki je bila spolno zlorabljena s strani moškega, ki je nosil brado, bo morda(!) ponovno travmo prebudil dotik brade moškega.

- Oseba, ki je doživela alarme, ki so opozarjali na zračne napade med vojno, bo morda(!) vedno podoživela občutke, ko bo slišala visoke zvoke siren, alarmov in podobno.

- Moški, ji je doživel hujšo prometno nesrečo, se morda(!) nikoli ne bo več upal sesti za volan ali celo v avtomobil kot sopotnik.

- Otrok, ki je doživel težko doživetje, ki vključuje igle, bo morda v odraslosti imel s tem večje težave, kot so kolapsi, panični napadi, tesnoba ….

PTSM in otroci

Otroci in najstniki imajo lahko izrazite, celo skrajne reakcije na travmo, vendar se njihovi simptomi razlikujejo od tistih pri odraslih. Pri mlajših od 6 let se pogosteje pojavlja mokrenje postelje, pozabijo govoriti ali ne morejo govoriti, ponazarjajo strašljiv dogodek med igro, se tiščijo k staršem. Pri starejših otrocih in najstnikih pa so simptomi podobni kot pri odraslih. Lahko razvijejo tudi moteče, nespoštljivo ali destruktivno vedenje.

Zakaj nekateri razvijejo travmo in drugi ne?

Pomembno je vedeti, da vsi, ki doživijo travmo, ne razvijejo PTSM, pravzaprav je večina sploh ne razvije. Pri tem igrajo ključno vlogo dejavniki tveganja in dejavniki odpornosti.

Med dejavnike tveganja uvrščamo zgodovino duševne bolezni ali zlorabe prepovedanih snovi, dodatni stresni dogodki po travmatičnem dogodku, nizka socialna podpora, otroška travma, biti priča poškodovanju ali usmrtitvi nekoga, preživeti nevaren dogodek.

Dejavniki, ki vzpodbujajo okrevanje po travmi pa vključujejo: podporo prijateljev in družine; obisk podpornih skupin namenjenih za okrevanje po travmi; pozitivna naravnanost in sposobnost učinkovitega odzivanja kljub občutkom strahu.

Zdravljenje in terapija

Glavni način zdravljenja oseb s PTSM so zdravila in psihoterapija. Najbolj raziskana vrsta zdravil za zdravljenje te motnje so antidepresivi, ki pomagajo nadzorovati simptome, kot so žalost, skrbi, jeza, otopelost. Druga, dodatna zdravila pa so lahko koristna za zdravljenje specifičnih simptomov, kot so denimo težave s spanjem, nočne more … Poleg zdravil je učinkovita tudi individualna in skupinska terapija (podporne skupine).

Viri: Post traumatic stress disorder, National institute of mental health /  Post traumatic stress disorder, Mayo Clinic