Ni odveč poudarek, da pri tem NE gre za spolne aktivnosti, ki se odvijajo v dremežu oz. takrat, ko sta oba partnerja delno budna in si ponoči zaželita spolnosti. V tem primeru gre za vrsto parasomnije, nenormalnih aktivnosti, vedenj in izkušenj, ki se pojavijo med globokim spanjem. Kakšni so natančni vzroki in koliko je ljudi s tovrstno motnjo, za zdaj še ni popolnoma znano. Trenutne raziskave kažejo, da so najpogostejši dejavniki tveganja za to motnjo predvsem zdravstveno stanje, življenjske navade, delovno mesto in morebitno jemanje zdravil, ki zmotijo vzorec spanja.

Simptomi in znaki

Znake največkrat opazi partner, sostanovalci ali starši. Vključujejo pa: dotikanje lastnih ali tujih spolnih organov, stokanje in druga vokalizacija, znojenje, samozadovoljevanje, težko dihanje in povišan srčni utrip, suvanje z medenico, spolni odnos, spontani orgazem, prazen pogled (bolščanje) med spolno aktivnostjo. Oseba se v zavestnem stanju, torej ko se zbudi, ne spomni navedenih aktivnosti. Te pa lahko privedejo tudi do fizičnih posledic, kot so modrice, raztrganine, ugrizi, če so bile spolne aktivnosti grobe. Seksomnija ima lahko tudi nekatere psihosocialne posledice, kot so sram, krivda, tesnoba, depresija.

Sprožilci

Zdravstvena stroka je izpostavila sprožilce, za katere velja, da povečujejo verjetnost za pojav seksomnije. To so: pomanjkanje spanja, ekstremna izčrpanost, prekomerno uživanje alkohola ali jemanje prepovedanih drog, tesnobne motnje, stres, slabi ali neprimerni pogoji za spanje, neurejen urnik spanja, pogosta potovanja, deljenje postelje z drugo osebo. Motnjo naj bi povzročala tudi nekatera zdravstvena stanja, kot so denimo sindrom nemirnih nog, spalna apneja, epilepsija, migrenski glavoboli, poškodbe glave. Beležijo pa tudi zgodovino travme ali zlorabe.

Postavljanje diagnoze

Ker je bila seksomnia šele pred kratkim opredeljena kot motnja, za to stanje še ni standardnega diagnostičnega postopka. Psihiater ali druga oseba, usposobljena za motnje spanja, lahko diagnosticira seksomnijo z natančnim intervjujem o simptomih in znakih. Ena od učinkovitih diagnostičnih metod pa je predvsem vPSG (video polisomnografija), pri kateri se posamezniku s pomočjo posebne naprave med spanjem meri srčni ritem, možganske valove, vzorec dihanja in gibanje oči ter nog.

Obravnava in zdravljenje

Zdi se, da je najboljši način za zdravljenje tovrstne motnje spanja vzdrževanje rednega urnika spanja in budnosti, saj so se v večini primerov simptomi seksomnije zmanjšali ali odpravili, ko so posamezniki uredili oz. osvojili zdrave spalne navade. Ostale možnosti zdravljenja pa vključujejo tudi jemanje zdravil proti tesnobi in depresiji, izolacija v času spanja, zlasti v primeru, da seksomnija negativno vpliva na druge osebe (npr. partnerja, sostanovalce) in psihološka podpora.

Nekateri posamezniki se sramujejo ali jim je neprijetno ob spoznanju, da počnejo stvari, ki se jih nikakor ne spomnijo, sploh, ker gre za spolna dejanja.

Zanimiva dejstva

– O seksomniji so prvič začeli poročati leta 1986, kar se šteje za razmeroma novo motnjo. Po raziskavi, izvedeni leta 2015, so zabeležili 94 primerov spolnih odnosov v spanju.

– Večina raziskav je pokazala, da se epizode spolnih odnosov pojavljajo v fazi NREM, ki velja za globoko fazo spalnega cikla, v kateri ne sanjamo.

– Posamezniki, ki v odraslosti razvijejo seksomnijo, imajo pogosto tudi druge motnje spanja, kot sta denimo hoja ali govorjenje v spanju.

– Študija iz leta 2007 je pokazala, da so bili posamezniki med epizodami seksomnije bolj nežni in osredotočeni na zadovoljstvo partnerja.

– V diagnostičnem statističnem priročniku duševnih motenj (DSM 5) je seksomnija razvrščena med parasomnije.

– Ena od raziskav je pokazala, da imajo moški seksomnijo skoraj trikrat pogosteje od žensk, ženske pa se pri tej motnji pogosteje samozadovoljujejo.

Viri: Seksomnia: What is sleep sex? Medical New Today / What is sleep sex? Helathline /Symptoms of sexomnia, Verywellhealth