Depresija je resna in zapletena duševna motnja, s katero se človeštvo spopada že tisočletja. Pokusi opredelitve in zdravljenja depresivnih stanj so stari toliko kot področje medicine samo. Pa vendarle je ideja, da vsi tipi depresije predstavljajo isto obliko psihopatologije, relativno nov koncept. Večji del 20. stoletja je bila depresija obravnavana kot heterogeno stanje, sestavljeno iz več vrst vzrokov. Prav razlikovanje depresije glede na njen vzrok je namreč ključnega pomena za določanje najustreznejšega načina zdravljenja.

Endogena depresija

To je depresija, ki se pojavi kljub odsotnosti znanih psiholoških in socialnih stresorjev. Imenujejo jo tudi metabolna ali biološka depresija, saj se pri njej mnogokrat zdi, da se pojavi iznenada in na videz brez konkretnega razloga. Posamezniki z endogeno depresijo ne prepoznajo sprožilca za njihovo stanje, imajo pa pogosto v družinski anamnezi prisotne motnje razpoloženja ali samomor. Stroka verjame, da je vzrok za endogeno depresijo biološki, za zdravljenje pa uporabljajo antidepresive v kombinaciji s psihoterapijo.

Eksogena depresija

Ta tip depresije imenujemo tudi reaktivna ali situacijska depresija in jo običajno sproži nek zunanji dejavnik, kot je denimo stresen življenjski dogodek: izguba družinskega člana ali bližnje osebe, izguba službe, finančna stiska, težje zdravstvene težave itd. Posameznik z eksogeno depresijo je skoraj vedno sposoben prepoznati razlog za njen pojav, saj običajno začetek depresije sovpada z zunanjim sprožilcem. Ker velja, da ima ta tip depresije psihološki vzrok, se največkrat zdravi psihoterapevtsko.

Anakliktična depresija

Ta vrsta depresije naj bi bila posledica telesne ali čustvene ločitve od matere, zanjo pa je značilen intenziven strah pred zapuščenostjo, občutje brezupa in šibkosti. V medosebnih odnosih je takšna oseba pogosto nesamostojna, brez avtonomije in občutka lastne vrednosti. Objekt relacijska teorija je v veliki meri prispevala k razumevanju anakliktične depresije, njeno zdravljenje pa je najbolj optimalno z vključeno psihoanalitično psihoterapijo.

Introjekcijska depresija

Strokovnjaki trdijo, da se pojavi pri izrazito samokritičnih posameznikih. Ameriško združenje za psihologijo jo je opredelilo kot intenzivno žalost, ki vključuje dvome vase in samokritičnost. Takšen posameznik ima (pre)visoke standarde, stremi k popolnosti in visokim dosežkom in ima močne občutke krivde in sramu, če ne izpolni svojih pričakovanj. Domnevni vzrok za introjekcijsko depresijo je odraščanje v okolju, za katerega so značilne nenehne kritike, nedosegljiva pričakovanja in hladno vzdušje.

Depresivna osebnost

Psihiater Kurt Scheider je koncept depresivne ali melanholične osebnosti uvedel v 50. letih prejšnjega stoletja. Za posameznike z depresivno osebnostjo je značilno razpoloženje, v katerem prevladujejo mračnost, resnobnost, nezmožnost veseliti se, negativizem in pretirana kritičnost. V splošnem pogledu na življenje so pesimistični. Medtem ko je velika depresivna motnja epizoda in se običajno z ustreznim zdravljenjem popravi, je pri depresivni osebnosti takšno stanje konstantno in zelo podobno distimiji, ki jo opisujemo naslednjo.

Distimična depresija

Ta vrsta depresije je kronična in sestavljena iz blažjih simptomov, ki se pojavljajo v daljšem časovnem obdobju. Praktično je ni mogoče razlikovati od depresivne osebnosti, zato mnogi psihoanalitiki nanjo gledajo kot na del osebnostne motnje. V nekaterih primerih jo je težje zdraviti kot veliko depresivno motnjo.

Atipična depresija

Zanjo je značilno izboljšanje razpoloženja, ki se pojavi kot odziv na pozitivne življenjske dogodke, kar se pri drugih tipih depresije običajno ne zgodi. Posamezniki z atipično depresijo kažejo tudi povečanje telesne teže, povečan apetit in občutek težkih okončin.

Bipolarna depresija

Gre za depresijo, pri kateri se obdobja depresije izmenjujejo z obdobji neizmerne evforije, vzhičenosti in visoke energije. Gre torej za dva pola (manično depresijo), ki se skozi različna obdobja izmenjujeta. Zdravljenje poteka s pomočjo antidepresivov.

Vse našteto služi v informativne namene in ni namenjeno postavljanju (samo)diagnoz. Če pri sebi že dalj časa opažate večje spremembe v čustvovanju in vedenju, se obrnite na svojega osebnega zdravnika, psihiatra ali kliničnega psihologa.

Vir: dr. Mark Ruffalo, psihoterapevt, APA