Zgodnja odraslost je lahko eden od sprožilcev motenj hranjenja

V resnici je problem nekoliko drugačen. Večina "resnih" motenj, kot sta anoreksija in bulimija, se pojavi okoli 18. ali 19. leta, kompulzivno prenajedanje pa pogosto šele v zgodnjih dvajsetih. Ne gre torej za najstniško muho, ampak za motnjo, ki se najpogosteje zgodi ravno ob prehodu v odraslost, ko se ranljivosti iz otroštva srečajo z novimi (študijskimi, delovnimi ali življenjskimi) pritiski.

Težave redko pridejo čez noč. Študije kažejo, da so dejavniki tveganja (nezadovoljstvo s telesom, idealizacija vitkosti, zgodnje diete, negativna čustva) merljivo povišani že pri 13-letnikih. A klinična motnja se iz teh dejavnikov pogosto razvije šele čez nekaj let, torej ravno na prehodu v zgodnjo odraslost. Otroška debelost, zbadanje zaradi teže in travmatične izkušnje dokazano povečajo možnosti za bulimijo in kompulzivno prenajedanje v kasnejšem obdobju. Vpliv imajo tudi geni; študije kažejo visoko dednost motenj hranjenja, puberteta pa, zlasti pri dekletih, rada sproži gensko ranljivost.

Pogosto gre za kombinacijo lastnosti, ki v odrasli dobi naenkrat sprožijo problem. Perfekcionizem, rigidnost, strah pred neuspehom in črno-belo razmišljanje se vse slabo ujamejo z novimi zahtevami fakultete ali prve službe. Situacijo poslabšajo še kognitivne distorzije, kot je osredotočanje na domnevne pomanjkljivosti ali enačenje vitkosti z lastno vrednostjo, kar v študentskem okolju ali spletnih mehurčkih pogosto pride do izraza. Motnje hranjenja so tako pogosto mehanizem za spoprijemanje z anksioznimi in depresivnimi občutki, ki se zaradi različnih stresorjev pogosto pojavijo ali poglobijo ravno na prehodu v odraslost.

Močni stresorji sprožijo težave; stres v prvem letniku fakultete na primer napoveduje porast motenih vzorcev hranjenja. Prvič v življenju imamo popoln nadzor nad prehrano, gibanjem, urnikom. Ta avtonomija je žal idealna za razvoj restriktivnih diet, prenajedanja in kompenzatorne vadbe, ki pod starševskim nadzorom niso bile mogoče. Neredne rutine, pomanjkanje spanja in alkohol hkrati destabilizirajo apetit in povzročijo porast neprijetnih občutkov, ki spodbudijo razvoj motenj hranjenja.

Ne gre samo za faks. Nova služba, finančne odgovornosti, selitev, prekinitev razmerja; vse to spodkopava socialno mrežo in naš lasten občutek celovitosti. Ko se zdi, da nam življenje počasi razpada, postane telo edina stvar, ki jo "lahko kontroliramo". Dietna kultura in socialna omrežja s fitnes trendi in normami "clean eatinga" so samo še dodaten pritisk za že ranljive posameznike, ki z vplivanjem na lastno težo in videz želijo ponotranjiti občutek nadzora in kompetentnosti.

Ali večino časa razmišljate o hrani in telesni teži? Ali se izogibate družbenim situacijam, ki vključujejo hrano? Ali po obroku redno čutite krivdo, sram ali potrebo po kompenzaciji? Če na katerokoli od teh vprašanj odgovorite pritrdilno, je smiselno poiskati pomoč. Nevrobiološka komponenta je namreč močna, zanašanje nase in na lastno odločnost pa pogosto samo še poslabša situacijo.

Zgodnja odraslost ni kriva sama po sebi, ampak je prej le obdobje, ko leta nakopičenih ranljivosti končno dosežejo kritično točko. Razumevanje je prvi korak; ko enkrat razumete vzrok, bo tudi iskanje poti iz teh težav z ustrezno podporo precej lažje.