Za panično motnjo so značilni pogosti in nepričakovani napadi panike, ki jih spremljata tesnoba in strah pred ponovnimi napadi. Čeprav se ti pogosto pojavljajo pri posameznikih s tesnobno motnjo, jih ob določenem sprožilcu ali izrazitih stresnih situacijah lahko doživljajo tudi ostali. 

8 napačnih prepričanj, ki krožijo o paničnih napadih

Mit: Panični napad in tesnoba pomenita isto.

Dejstvo: Panični napadi se lahko pojavijo tudi brez sprožilca, kot je tesnoba. 

Tesnoba je občutek nelagodja, nervoze ali prevelike zaskrbljenosti zaradi zaznanih groženj ali prepričanja, da se z določenimi situacijami ne moremo spoprijeti. Skoraj vsakdo v določenem obdobju življenja občuti tesnobo, bodisi zaradi odnosov, službe, šole ali težjih življenjskih odločitev. A samo zato, ker je nekdo tesnoben, še ne pomeni, da bo doživel tudi panični napad. Nenadzorovano tesnobo, ki se sčasoma poslabša ter moti vsakodnevne dejavnosti, lahko uvrstimo med tesnobne motnje. Pri izraziti tesnobni motnji pa se lahko pojavijo tudi panični napadi, ki jih pogosto sprožijo določene situacije ali pa se zgodijo povsem nepričakovano. Znaki in simptomi so lahko izjemno intenzivni, posameznik pa jih doživlja kot popolno izgubo kontrole, dušenje, razbijanje srca … Posameznik, ki je že doživel panični napad, se pogosto boji, da se mu bo izkušnja ponovila, kar vpliva na njegovo vedenje – npr. izogibanje krajem in situacijam, ki predstavljajo sprožilec. Treba pa je poudariti, da vse tesnobne motnje ne vodijo tudi do paničnih napadov. 

Mit: Panični napad povzroči omedlevico.

Dejstvo: Omedlevica med paničnim napadom je precej redka. Pogosteje jo pripišemo drugemu zdravstvenemu stanju. 

Omedlevica je pogosto posledica stiskanja vagusnega živca ali karotidne arterije, zaradi česar možgani za kratek čas izgubijo kisik, kar povzroči izgubo zavesti. Omedlevica je lahko povezana tudi z drugimi zdravstvenimi težavami, kot so: nizek krvi tlak, dehidracija, hiperventilacija, izredno močna bolečina, strah, jemanje drog, nekatera zdravila … Omedlevico lahko opazimo tudi pri paničnih napadih, a zelo redko. Pogosteje kot to se pojavljajo drugi neželeni učinki paničnih napadov. Niz simptomov, ki se pri tovrstnih napadih pojavijo, je podoben odzivu 'boj ali beg', ki je prirojena reakcija na nevarnost. Ta se sproži samodejno, ko se človek počuti ogroženega ali zazna nevarnost. Vse skupaj spremlja tudi aktivacija stresnih hormonov, ki povzročijo povišan srčni utrip, hitro dihanje, znojenje, napete mišice. Med paničnim napadom ima posameznik podobne simptome in znake, čeprav dejanske nevarnosti ni. Omedlevica se lahko pojavi med napadom panike le, če se raven kisika zniža dovolj, da človek izgubi zavest (npr. pri dolgotrajni hiperventilaciji). 

Mit: Panični napad povzroči veliko škode.

Dejstvo: Resda se ob paničnem napadu posameznik počuti grozno, vendar napad ni življenjsko ogrožajoč.

Panični napadi so pogosto opisani kot ena najstrašnejših izkušenj, ki jih lahko doživi človek. Simptomi so lahko tako zelo močni, da oseba zmotno misli, da ima srčni napad. Kljub intenzivnosti simptomov pa večina paničnih napadov traja od 15 sekund do 30 min ali celo dlje. Simptomi in znaki vključujejo: hiter srčni utrip, potenje, tresenje, zasoplost, slabost, krče v trebuhu, mrzlico, bolečino v prsnem košu, omotico, mravljinčenje v okončinah, glavobol, občutek neresničnosti in odcepljenosti od dogajanja, strah pred smrtjo, strah pred izgubo nadzora in zadušitev. Simptomi se lahko pojavijo brez opozorila in to kjer koli – v šoli, službi, trgovini, na javnem prevozu, v restavraciji … Panični napad lahko celo prebudi iz spanja. Pomembno je vedeti, da čeprav so panični napadi zastrašujoči, niso smrtno nevarni. Kadar se panična motnja ne zdravi in se napadi pojavljajo, lahko to močno vpliva na splošno zdravstveno stanje osebe in kakovost življenja nasploh. 

Mit: Panični napad je pretirana reakcija na stres ali tesnobo. 

Dejstvo: Panični napadi se lahko zgodijo vsakomur, kadar koli, pogosto neizzvano in brez opozorila. 

Stres ali tesnoba sta lahko dejavnika, ki prispevata k paničnim napadom, vendar ni nujno, da jih tudi sprožita. Vsak posameznik ima torej različne sprožilce za panični napad, stresne situacije pa so lahko pomemben pridružen dejavnik. Pogosto se napad zgodi hitro in brez opozorila, to dejstvo pa lahko poveča stres in zaskrbljenost posameznikov s panično motnjo. Stroka še vedno ne ve natančnega vzroka za tovrstne napade, a tako kot pri ostalih tesnobnih motnjah, se tudi v tem primeru pojavljajo nekateri dejavniki, ki lahko povečajo tveganje. Težje izkušnje iz otroštva, kot so zlorabe, zanemarjanje ali izguba ljubljene osebe, močni stresni dogodki, lahko sprožijo tesnobno motnjo. Sprožilci so lahko tudi težave v življenju, ki ji posameznik doživlja zelo intenzivno: izguba službe, finančne težave, težje življenjske okoliščine, težka diagnoza itd. 

Mit: Globoko dihanje pomirja in posledično ustavi panični napad.

Dejstvo: Globoko dihanje nekaterim ljudem sicer pomaga, a vendar napada ne ustavi. 

Panični napad se zdi kot neobvladljiv val čustev, zaradi katerih se posameznik počuti popolnoma brez kontrole nad seboj. Strokovnjaki so ugotovili, da so nekateri mehanizmi za obvladovanje simptomov zelo učinkoviti in obsegajo: 

– osredotočeno dihanje;

– osredotočanje na druge čute;

– dotikanje ali držanje nečesa mehkega.

Te metoda spodbujajo osredotočanje zunaj izkušnje panike. Prakticiranje dihalnih vaj, vohanje dišave, držanje mehke tkanine lahko preusmeri pozornost, dokler najhuje ne mine. Te metode seveda ne delujejo pri vseh, vendar jih je vredno preizkusiti, zlasti pri tistih, ki se soočajo s pogostimi napadi. Tudi spremembe navad in življenjskega sloga pogosto zmanjšajo možnost za napade in vključujejo izogibanje stvarem, za katere je znano, da prispevajo k napadom – to so kofein, rekreacijske droge, kajenje. Priljubljene so tudi meditativne in druge telesne dejavnosti, ki znižujejo raven stresa in vzpodbujajo osredotočenost. Pomembna je tudi higiena spanja in uravnotežen življenjski slog. 

Mit: Posameznik s panično motnjo do konca življenja jemlje zdravila.

Dejstvo: Zdravila lahko uporabljamo za zdravljenje panične motnje, vendar je vsak posameznik drugačen. 

Vsak posameznik je unikaten, zato metod zdravljenja ne gre posploševati. Za tiste, ki se spopadajo s to motnjo, je pomembno, da se posvetujejo s kvalificiranim strokovnjakom, ki pomaga določiti ustrezen načrt zdravljenja. Ni nujno, da ta vsebuje tudi jemanje zdravil, pač pa lahko obsega le obisk psihoterapije, podpornih skupin, spremembo življenjskega sloga. Zelo priporočljiva je v tem primeru psihoterapija, ki nudi dragoceno podporo, kot zelo koristno se je izkazala zlasti kognitivno vedenjska terapija, ki vključuje spreminjanje in odpravljanje škodljivih miselnih vzorcev. Nekatere oblike zdravljenja pa vključujejo tudi jemanje zdravil, a to ne pomeni vedno dolgoročno, temveč le začasno. Nekatera zdravila se uporabljajo za nadzor nad tesnobo in simptomi, povezanimi s panično motnjo. 

Mit: Posameznik z napadom panike izgubi nadzor nad seboj.

Dejstvo: Posameznik med napadom panike lahko občuti izgubo nadzora, vendar to ni enako izgubi nadzora. 

Misel na izgubo nadzora nad seboj je za marsikoga zastrašujoča. Ljudje, ki doživljajo panične napade, opisujejo svoje izkušnje zelo različno. Nekateri se počutijo izgubljene, ne morejo ne dihati ne požirati. Drugi poročajo, da so slišali in čutili močno razbijanje srca ali pa so celo videli tunel. Tretji izkušajo vrtoglavico in močno potenje. Zaradi vrste simptomov se lahko človek hitro počuti, kot da nima več nadzora nad seboj. In ravno v takšnih primerih se terapije izkažejo za zelo koristne. Kar se začne kot simptom ali čustvo, se pogosto stopnjuje, ker oseba postaja vse bolj zaskrbljena in prestrašena. To pa lahko hitro vodi v napad panike. Prekinitev miselnega cikla z razumnimi mislimi je lahko v veliko pomoč. Namesto: "Joj, srce mi razbija, spet bom doživel napad panike," lahko oseba preusmeri strah z mislijo: "Samo malo sem nervozen, kmalu bo minilo." To sicer zahteva nekaj vaje, a mnogi poročajo, da so jim te miselne tehnike v veliko pomoč. 

Vir: PubMed / PsychologyToday / TheRecoveryVillage