Avtizem in spolne razlike v diagnozi: Nova študija razkriva vzorce

Nove raziskave razkrivajo zaskrbljujoč trend: milijoni posameznikov, predvsem žensk, bi lahko živeli z nediagnosticiranim avtizmom. To odkritje osvetljuje poglobljene sistemske pomanjkljivosti v procesu diagnosticiranja. Medtem ko avtizem vpliva na več kot 5 milijonov odraslih in 2 milijona otrok v ZDA, je postopek potrditve diagnoze zapleten in ne temelji na enoznačnih medicinskih preiskavah, kot so krvni testi ali MRI, temveč na podrobni oceni razvoja in vedenja. Poročilo Epic Research, ki je analiziralo več kot 338.000 pacientov z diagnozo avtističnega spektra med letoma 2015 in 2024, je pokazalo, da se je povprečna starost postavitve diagnoze sicer rahlo znižala s sedem na šest let, kar odraža izboljšano razumevanje stanja, vendar je opazna markantna razlika med spoloma, ki zahteva sistemski odziv.

Študija je razkrila precejšnjo disproporcijo v starosti postavitve diagnoze med spoloma. Medtem ko se je pri moških povprečna starost diagnosticiranja znižala s sedem let leta 2015 na pet let leta 2024, je pri ženskah ta starost ostala približno osem let v istem obdobju. Statistični podatki potrjujejo to razliko: med moškimi, diagnosticiranimi leta 2024, je bilo 44 odstotkov mlajših od pet let, medtem ko je bilo pri ženskah takih le 34 odstotkov. To kaže, da je bila več kot polovici žensk diagnoza postavljena po petem letu starosti, čeprav bi jim zgodnejša diagnoza nedvomno koristila z dostopom do bistvenih podpornih programov in virov. Nadalje je ugotovljeno, da je delež žensk, diagnosticiranih v odrasli dobi (nad 19 let), leta 2024 znašal 25 odstotkov, medtem ko je bilo med moškimi odraslih diagnoz v istem letu le 12 odstotkov, kar poudarja nujnost rešitve tega neenakega položaja.

Dr. Brian Harris, specialist za vedenjsko zdravje in razvoj pri Orlando Health, ki ni bil vključen v raziskavo, je pojasnil, da je glavna komponenta diagnostične vrzeli med spoloma zakoreninjena v tradicionalnem diagnostičnem modelu, ki je zgodovinsko temeljil na moški predstavitvi avtizma. Harris pojasnjuje: "Kljub koristim zgodnje diagnoze in intervencije večina avtističnih otrok ni diagnosticiranih, dokler ne začnejo obiskovati šole, ko tako oni kot njihovi vrstniki že izražajo toge spolne stereotipe. Zato vedenje glasnega in razposajenega avtističnega dečka pritegne pozornost, medtem ko se vedenje tihega dekleta z bolj subtilnimi simptomi morda ne." Ključno sporočilo je, da je bil model diagnoze ASD doslej pretežno moški, vendar se to sedaj spreminja. Strokovnjaki se usposabljajo za prepoznavanje simptomov pri obeh spolih, saj diagnoza ponuja jasnost, izboljšuje razumevanje in omogoča dostop do podpornih sistemov, virov in storitev, ki imajo lahko doživljenjski preobrazbeni vpliv.

Zgodnje raziskave v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so ocenjevale prevalenco avtizma na le dva do štiri primere na 10.000 otrok, vendar je bilo takrat razumevanje tega stanja precej omejeno. Od takrat so se stopnje diagnosticiranja stalno višale. Do leta 2000 je CDC poročal o prevalenci 1 na 150 otrok, starih osem let ali manj. Ta številka se je nato drastično povečala na 1 na 44 v letu 2018, 1 na 36 v letu 2020 in kar 1 na 31 otrok (oziroma 32,2 na 1000) v letu 2022. 

Ta ostri porast v zadnjih desetletjih se delno pripisuje izboljšanemu presejanju, povečani ozaveščenosti javnosti in boljšemu dostopu do storitev. Kljub temu obstajajo tudi drugačne teorije, vključno z domnevnimi vplivi visoko predelane hrane, kemikalij in pesticidov, ki pa za zdaj niso znanstveno potrjene. Zanimivo je tudi, da se stopnje diagnosticiranja močno razlikujejo po regijah in demografskih skupinah; avtizem se sedaj pogosteje diagnosticira med azijskimi, temnopoltimi in hispanskimi otroki kot med belimi otroki, kar predstavlja pomemben premik od preteklih opazovanj.

Trenutna povprečna starost ob postavitvi diagnoze avtizma je pet let, čeprav starši pogosto opazijo prve razlike pri svojih otrocih, zlasti na področju socialnih veščin, že pri dveh letih starosti. Raziskava CDC je razkrila tudi pomembne geografske razlike v stopnjah diagnosticiranja, saj so se le-te gibale od približno 1 na 100 v delih južnega Teksasa do presenetljivih 1 na 19 v San Diegu. Pomenljivo je, da so diagnoze avtizma postale pogostejše med azijskimi, temnopoltimi in hispanskimi otroki kot med belimi, kar je trend, prvič opažen v podatkih iz leta 2020. Glede na izsledke študije profesor Rinehart poudarja, da je v prihodnosti treba dodatno raziskati specifične motorične značilnosti, kot je "avtistična hoja". To bi bilo izjemno koristno, saj bi omogočilo prilagajanje načrtov zdravljenja individualnim načinom gibanja otrok med njihovim razvojem, kar poudarja kompleksnost avtizma in potrebo po individualiziranih pristopih.

Vir: dailymail