Strokovnjaki za starševstvo so za The Times of India opredelili sedem vedenjskih znakov, ki jih starši ne smejo prezreti, piše index.hr. 

Umik in razdražljivost

Če otrok nenadoma izgubi zanimanje za dejavnosti, v katerih je prej užival, kot so druženje s prijatelji, hobiji ali šolske obveznosti, je to lahko znak, da se nekaj dogaja pod površjem. Kadar je ta izguba zanimanja povezana s pogostimi napadi jeze, neutemeljenimi izbruhi žalosti ali preobčutljivostjo na kritiko, je možno, da se v ozadju skrivajo težave, kot so depresija, tesnoba ali morda celo izkušnje z nasiljem, bodisi doma, v šoli ali na spletu. Umik otroka v svoj svet je pogosto tihi klic na pomoč, način, da se oddalji od stresnih situacij ali občutkov. 

Izbruhi razdražljivosti in jeze pa so lahko odraz globoko zakoreninjenih čustev, ki jih otrok morda ne zna ali ne more izraziti na bolj zrel način. Pomembno je, da k otroku pristopimo s sočutjem in razumevanjem ter se z njim odkrito pogovorimo o njegovih občutkih in morebitnih težavah. Pogovor bi se moral začeti z nežnim vprašanjem o tem, kako se otrok počuti, brez obsodb ali pritiskov. Morda bo potrebno otroka spodbujati, da se izrazi, ter ustvariti varno okolje, kjer se bo počutil sprejetega in slišanega. Če se težave nadaljujejo ali se stopnjujejo, je priporočljivo poiskati pomoč strokovnjaka, kot je otroški psiholog ali svetovalec, ki lahko pomaga otroku razviti spoprijemalne mehanizme in se soočiti z izzivi, s katerimi se sooča.

Laganje in iskanje potrditve vrednosti

Pogosto laganje pri otrocih ni vedno le posledica neposlušnosti; pogosto se skriva globlji razlog. Otrok lahko laže zaradi strahu pred kaznijo, ker ne želi prejeti kritike ali se izogniti negativnim posledicam svojega dejanja. Lahko je tudi posledica nizke samozavesti, kjer otrok z lažmi poskuša prikazati boljšo podobo o sebi, da bi se izognil občutku manjvrednosti. Včasih pa so laži le poskus skrivanja težav, ki jih otrok sam ne zna ali ne zmore rešiti. Če opazite, da otrok nenehno išče pohvale in potrditev svoje vrednosti, morda kaže na čustveno ranljivost. 

To lahko izhaja iz negotovosti, občutka manjvrednosti ali celo čustvenega zanemarjanja. Ključno je, da se ne osredotočamo le na samo vedenje, temveč razumemo vzrok za otrokovo ravnanje. Zato, namesto da otroka kaznujemo, moramo ugotoviti, kaj ga žene k takšnemu vedenju. Bistveno je, da otroku jasno sporočimo, da je ljubljen in brezpogojno sprejet, ne glede na njegova dejanja. Izraz ljubezni, topline in razumevanja ustvari varno okolje, v katerem se bo otrok počutil sprejetega, in ga spodbudi, da vam zaupa.

Izogibanje pogledu ali fizičnemu stiku

Otroci, ki se vztrajno izogibajo očesnemu stiku ali zavračajo fizično bližino, kažejo znake čustvene stiske. Takšno vedenje se lahko kaže na različne načine, vključno z umikom od socialnih interakcij, izogibanjem telesnemu kontaktu s starši ali skrbniki in splošnim nezaupanjem do drugih. Pogosto se te reakcije manifestirajo v zgodnjem otroštvu in so lahko posledica travmatičnih izkušenj, tesnobe ali globokega pomanjkanja zaupanja. Pomembno je, da starši pozorno spremljajo vsako spremembo v otrokovem vedenju ter posvečajo pozornost situacijam, ki povzročajo negotovost. 

Otroci se v teh trenutkih počutijo negotove in potrebujejo čim več podpore, razumevanja in stabilnosti. Zato je potrebno potrpežljivo zagotavljanje podpore, ustvarjanje varnega in spodbudnega okolja, kar vključuje tudi spodbujanje odprte komunikacije in sproščeno druženje, saj lahko le na ta način pomagamo otroku, da ponovno pridobi občutek varnosti, hkrati pa ponovno vzpostavi zdrav odnos do sebe in drugih. Da bi se stanje izboljšalo, se priporoča, da se starši obrnejo na strokovnjaka, kot so otroški psihologi, svetovalci ali terapevti, ki lahko pomagajo pri razumevanju in odpravljanju vzrokov te stiske ter razvijejo učinkovite strategije za obvladovanje težav. Dolgoročni učinki teh težav na otroka so lahko resni in pomembno je, da jih ne jemljemo zlahka.

Spremembe v spanju, apetitu ali zdravju

Nenadne spremembe v spanju ali prehranjevalnih navadah, kot so znatno povečanje ali zmanjšanje apetita, kar vodi v spremembo telesne teže, ali pa težave s spanjem, kot so nespečnost, pogosto prekinjeno spanje ali prekomerno spanje, so lahko zanesljiv znak stresa, tesnobe ali depresije. Prav tako so pogosti glavoboli, migrene ali bolečine v trebuhu, brez jasnega fizičnega vzroka, ki jih zdravniki težko pojasnijo z očitnimi telesnimi boleznimi, pogosto povezani s čustvenimi težavami, kot so povečana zaskrbljenost, žalost, razdražljivost ali izguba zanimanja za vsakodnevne aktivnosti. 

Takšne težave je treba jemati resno, saj so lahko resen pokazatelj prizadetosti duševnega zdravja in zahtevajo enako pozornost ter pogosto celostni pristop k obravnavi, kot katera koli druga zdravstvena težava. Zelo pomembno je, da se ne izogibate pogovoru z zdravnikom, če opažate katerega od navedenih simptomov, temveč se z njim posvetujete za natančno diagnozo in začetek zdravljenja.

Agresija in težave s koncentracijo

Agresivno vedenje, ki se kaže bodisi do vrstnikov bodisi do družinskih članov, ni nujno le izraz jeze, ampak se pogosto razume kot prikrit način, s katerim otrok nezavedno izraža svoje notranje trpljenje ali občutke popolne nemoči. Razlogi za takšno vedenje so lahko številni, vključno z izkušnjami z nasiljem, zanemarjanjem, čustvenimi stiskami ali posledicami stresnih življenjskih dogodkov, kot je denimo ločitev staršev. Poleg tega lahko težave pri vzpostavljanju in ohranjanju koncentracije med poukom ali domačimi nalogami nakazujejo prisotnost motnje pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), ki jo pogosto spremlja impulzivnost in nemir, ali pa izražajo različne oblike anksioznosti in specifične učne motnje, kot sta disleksija ali diskalkulija, ki otežujejo proces učenja. 

Ključno je, da se v tovrstnih situacijah ne osredotočamo le na neželeno vedenje otroka, ampak raje na ozadje, ki ga to vedenje izraža. Strokovna pomoč, vključno z nasveti otroškega psihologa, šolskega svetovalca ali drugih specialistov, je ključna za razumevanje temeljnih vzrokov in razvoj ustreznih strategij za podporo otroku, ki se sooča z izzivi. Pri tem se zavedajte, da otrok s svojim vedenjem poskuša posredovati pomembna sporočila in da je nujno, da ta sporočila tudi razumemo in se na njih ustrezno odzovemo.

Besede, ki razkrivajo nizko samozavest

Izjave, kot so "Neumen sem", "Nihče me ne mara" ali "Želim izginiti", niso le izrazi bežnih trenutkov razočaranja. Pravzaprav so to signali, ki zahtevajo posebno pozornost. Tovrstni stavki pogosto nakazujejo na globoko ukoreninjeno žalost ali depresijo, ki lahko resno vpliva na duševno zdravje otroka. Otroci, predvsem mlajši, pogosto še ne razumejo v celoti svojih čustev in nimajo bogatega besedišča, da bi jih natančno izrazili. Posledično svoja čustva izražajo na način, ki jim je blizu in znan – preko vedenja, besed in tudi skozi tišino. 

Zato je izjemno pomembno, da otrokom prisluhnemo z iskreno empatijo, jih poskušamo razumeti in ne obsojamo. Če se te izjave ponavljajo ali se zdi, da se otrok bori s svojimi čustvi, je ključno poiskati strokovno pomoč, pri čemer se lahko obrnemo na šolskega psihologa, pediatra ali druge usposobljene strokovnjake. Pomembno je vedeti, da iskanje pomoči ni znak šibkosti, ampak pogum, da otroku pomagamo k boljšemu počutju in zdravi rasti.

V primeru, da opažamo, da otrok izraža negativna čustva, se osredotočimo na aktivno poslušanje. Pomembno je ustvariti varno okolje, kjer se otrok počuti sprejetega in razumljenega. Dovolite otroku, da izrazi svoje občutke brez prekinjanja ali obsojanja. Poskušajte prepoznati morebitne vzroke za otrokovo vedenje in čustva, ne da bi takoj ponujali rešitve. Namesto tega ga vprašajte o tem, kako se počuti, kaj se dogaja in kaj bi mu pomagalo. Skupaj z otrokom lahko razvijate strategije spoprijemanja s stresom in izzivi, na primer vaje za globoko dihanje, ustvarjalno izražanje ali preživljanje časa v naravi.

Zelo pomembno je tudi, da ohranjate redno komunikacijo in tesno vez z otrokom, pri tem ne pozabite na lastno skrb za duševno zdravje. Biti starš je zahtevno in iskanje podpore zase je bistveno za ohranjanje dobrega odnosa in spodbujanje otrokovega dobrega počutja. Spomnimo se, da smo zgled otrokom. Ko bodo videli, da spoštljivo obravnavate svoja čustva in da iščete pomoč, ko jo potrebujete, se bodo najverjetneje zgledovali po vas.

Nenaden upad šolske uspešnosti

Opazen padec ocen ali izguba zanimanja za šolo je lahko jasen pokazatelj prisotnosti čustvenih ali psiholoških težav pri otroku. To pa ne kaže vedno na očitne razloge, temveč gre pogosto za bolj zapletene sprožilce. Med vzroki se lahko skriva vrstniško nasilje, ki otroka močno prizadene in odvrne od učenja. Ne smemo pozabiti na učne težave, ki lahko zahtevajo dodatno pomoč in prilagoditve učnega procesa. Pomanjkanje motivacije je lahko posledica različnih dejavnikov, kot so neustrezna učna okolja ali nezadovoljstvo z izbranim poklicem. 

Pogosto se za temi spremembami skrivajo tudi neprepoznane motnje, kot sta disleksija, ki otežuje branje in pisanje, ali pa anksioznost, ki otroka lahko onesposobi med testi ali poukom. Zato je ključnega pomena, da se starši osredotočajo na celostno počutje otroka. Ne le na ocene, temveč tudi na razumevanje, kaj se skriva za temi spremembami. Pogovor z otrokom mora biti nežen in poln razumevanja, brez obsojanja ali pritiska. Sodelovanje z učitelji, šolskim svetovalcem ali psihologom je zelo pomembno, saj omogoča boljšo sliko in boljše možnosti za ukrepanje. Najpomembnejša je podpora, ki jo nudite otroku, pri tem pa pokažite potrpežljivost, saj bodo le tako vidni pozitivni premiki.

Vir: index.hr