David Zupančič: Otroci niso neumni, učijo se z zgledom

V naši državi (in po svetu) se poglablja neke vrste kriza nepismenosti. Sicer "nepismenosti" v širokem pomenu besede; torej ljudje vsekakor znajo brati, ne zdi pa se jim več vredno to sposobnost uporabiti še kje drugje kot pri spletni pošti, Netflixovih podnapisih in nakupovalnih seznamih. Zaskrbljujoč je podatek nedavne raziskave, da 42 % Slovencev v letu 2023 ni prebralo niti ene knjige zunaj službenih ali šolskih obveznosti. Ni si treba delati utvar – danes je ta številka verjetno še bolj groteskna. V tem tiči odgovor na vaše dobro podvprašanje: zakaj vpliv branja podcenjujemo? Enostavno zato, ker tudi sami ne beremo! Marsikateri starš potarna: joj, moj otrok želi gledati le ekrane, branje ga ne zanima! Takega starša rad izzovem z vprašanjem: kdaj pa je vas otrok nazadnje videl brati? Kolikokrat dnevno vas vidi s pametnim telefonom, ki ga uporabljate med kuhanjem, med hojo, vožnjo, morda celo med sedenjem na straniščni školjki? Otroci niso neumni. Učijo se z zgledom. Če starš ne čuti potrebe po branju in ne vidi prednosti pri tem, da branju posveča lasten čas in pozornost, potem tega zagotovo ne bo v bralca vzgojil otroka.

Za bolj znanstveno korekten odgovor na to vprašanje bo treba vprašati katerega od drugih ambasadorjev branja, ki se bolj ukvarjajo z nevroznanostjo ali razvojem otrok. Sam nisem pediater ali razvojni psiholog; sem pa zdravnik, sem bralec in sem oče. Lahko vam torej ponudim svoj pogled na stvar: branje spodbuja razvoj domišljije, ker si vse obsežne fiktivne svetove otrok predstavlja sam, torej mu niso ponujeni na platnu kot pri filmih ali risankah. Branje razvija besedni zaklad, kar bo otroku prišlo na dolgi rok zelo prav v življenju. Poleg tega pa je dopaminski impulz, ki otroku oblije možgane, pri branju počasnejši kot pri bliskajočih vsebinah. Na ta način bo razvijal potrpežljivost in koncentracijo. Pomislite, kako lahko je drsati po zaslonu Instagrama in koliko več energije potrebujete, da skoncentrirano preberete tri strani učbenika. Uporaba družbenih omrežij uničuje našo kapaciteto za pozornost, branje pa jo gradi in utrjuje. Branje je zagotovo hobi in izjemen užitek, je pa obenem tudi neke vrste veščina. Več kot beremo, lažje in hitreje nam gre.

Vsak od nas vsakodnevno sodeluje v internih dialogih. Govorim o tistem notranjem glasu, ki nam odmeva v glavi in komentira naše odločitve, razčiščuje dvome, postavlja objektivno materijo sveta v kontekst, tvori načrte za prihodnost ... ta notranji glas uporablja naše lastno besedišče. Ljudje, ki so bolj "načitani", bodo bolj jasno izražali svoja čustva, razčiščevali konflikte in gladili odnose – s sabo in z drugimi. To je zelo očitna prednost. Druga je v tem, da so knjige lahko čudovit medij za spoznavanje sveta in to ne le dejanskega, "pravega" sveta, ampak vseh širših pokrajin fantazije in znanstvene fantastike. To ni le prijeten hobi, lahko je tudi zelo pomirjujoč pobeg od vsakdanjih težav in način umirjanja po dolgem dnevu. Za konec naj še enkrat omenim kapaciteto pozornosti. To je praktično vse, kar imamo. Knjige nam jo gradijo in utrjujejo. Bralci se bodo lažje učili za izpite. Postali bodo boljši poslušalci in posledično gradili trdnejše odnose. Lahko bi še našteval ... pa me skrbi, da bo predolgo in bo kdo nehal brati.

Zelo razumem ta občutek, ki mori marsikaterega starša, ko si obenem razpet med tisočerimi službenimi aktivnostmi in se ti zdi, da bi moral biti več z otrokom, po drugi strani pa te tudi starševstvo utruja in si želiš odmor brez stalne hiperstimulacije. Tudi jaz večkrat pomislim, da bi hčerki enostavno prižgal risanke in si vzel pol ure frej. Ampak potem se spomnim, da sem nekje prebral, da starš 80 % vsega časa, ki ga v življenju preživi z otrokom, preživi do otrokovega dvanajstega leta. Kako pretresljiv podatek! In seveda – v odrasli dobi se videvaš le še na določene dni, vikende, praznike ... spomini pa ostanejo. Spomini in vrednote, ki jih predamo svojim krasnim malim človečkom. Skupno branje povezuje, zabava, pomirja, obenem pa otroku sporoča: poglej, nič ni narobe, če se malo usedeš, ustaviš, potopiš v svet besed in domišljije. Poglej, svet je lahko lepši, če vsak dan prebereš kakšno pesem. Če z otrokom beremo z veseljem in zanosom, bo to aktivnost začel povezovati z dobrim razpoloženjem in bo nenadoma začel kar sam posegati po knjigah. Moja hčerka pri petih letih starosti počne točno to. Celo brati je začela – sama!

Kot sem zapisal že dvakrat – knjige gradijo in utrjujejo pozornost. Tu ni več kaj dodati. Kot starši smo odgovorni za to, da otroka vzgojimo v sposobnega, samostojnega človeka. In kako boš sposoben, če ne znaš niti dvajset sekund držati fokusa na eni stvari? Razvijajmo bralno kulturo v družini. Osnova je seveda skupno branje, lahko pa prispevajo tudi druge stvari. S knjigami ravnajmo spoštljivo, imejmo jih na policah kot okras. O knjigah se pogovarjajmo. Obiščimo knjižnico. Berimo v svojem prostem času, da otrok to vidi. Vse skupaj se bo poklopilo v čudovit rezultat – in nenadoma bo v naši družini en krasen mali bralec več.

Pesnik Grigor Vitez je zapisal otožno pesem: Človek zgradil bo skoz leta, pot od planeta do planeta. Ostala le bo nezgrajena pot najdaljša tega veka – od človeka do človeka. Prav to pot – nad katero osebno še nisem obupal – gradijo knjige. Povezujejo ljudi na edinstven in čudovit način, saj skačejo čez prostor in čas; ko zvečer vzamem v roke poezijo Alojza Ihana, mi pesnik, ki nas je žal nedavno (in mnogo prekmalu) zapustil, nenadoma šepeta svoje misli! Zame je v tistem trenutku živ, druživa se in povezujeva na način, ki bi ga brez težav označili za čarovnijo. Otrokom moramo omogočiti to čarovnijo. In tudi pot od planeta do planeta se bo začela z branjem.