Kako je jeza postala razumevanje? Vsak učitelj pozna tisti trenutek, ko razred eksplodira v kaosu. A kaj, če jeza ni le težava, ampak priložnost? Projekt Od Alje do Žana na desetih slovenskih šolah dokazuje, da lahko čuječnost in pogovor spremenita tudi najtežje situacije. Jeza med otroki pogosto izbruhne zaradi malenkosti in hitro preraste v konflikt. Lahko je glasna, kot krik na igrišču, ali tiha, kot stisnjen obraz v klopi. Namesto kaznovanja lahko poslušanje in ustvarjalni pristopi pokažejo pot do razumevanja, kar odkrivajo učitelji po Sloveniji.

Učiteljica 2.razreda OŠ: Kako sem nehala biti policajka

Vsako jutro, ko odprem vrata razreda, me pozdravi otroški vrvež – smeh, živahni pogovori, navdušena zgodba včerajšnjega popoldneva, objemček,... kdaj pa kdaj pa tudi prizadet pogled in plaz pritožb. Učiteljica! Učiteljicaaa! Matej mi je pa... Ahhhh! Seveda sem tukaj zato, da pomagam. Ampak ko v enem dopoldnevu posredujem že pri šestem "hudodelstvu" – od nesramnega pogleda do zasedenega prostora za čevlje v garderobi – sem vse bolj utrujena in obupana. Kaj se otroci res nič ne znajo sami zmeniti? To ni tisto, zaradi česar sem želela postati učiteljica. Prepogosto me moje delo spominja na nekakšno razredno policajko. Kje je tista nasmejana in navdihujoča učiteljica, vedno polna elana, kakršno sem sama sebe videla v svojih mladostniških sanjah? Reševanje sporov mi je jemalo energijo, otroci pa kljub vsem mojim prizadevanjem in pravičnosti niso postajali nič bolj samostojni pri razreševanju težav.

Učiteljica ali urgenca za čustvene nezgode?

Otroci so prihajali k meni z vsako, še tako majhno stisko. Vsak od njih je imel svojo zgodbo, svojo pravico, svojo zamero. In vsi so želeli, da sem jaz tista, ki razsodi. Nič ni bilo premajhno za prijavo:

"Učiteljica, Nika mi je rekla, da ne znam lepo risati!"

"Učiteljica, Žan mi je vzel radirko!"

"Učiteljica, Matic se mi je smejal!"

Iskreno? Razmišljala sem že, da bi si nadela sodniško haljo in postavila čakalnico za razredne pritožbe.

Semaforček – zelena luč za čustveno pismenost

Na srečo imamo zelo odzivno socialno delavko, ki je takoj vedela, kaj potrebujemo. Skupaj sva v razred povabili zgodbo o semaforčku – preprosto metodo, ki otrokom pomaga ubesediti svoja čustva in jih predstaviti sošolcu. Trije koraki, tri luči:

- Rdeča: Povej, kako se počutiš.

- Rumena: Pojasni, zakaj se tako počutiš.

- Zelena: Povej, kaj si želiš, da bi se zgodilo.

Vadili smo igre vlog, pisali primere, razmišljali, kako bi sami želeli, da drugi ravnajo z nami. Seveda smo v preteklih mesecih mnogo pozornosti namenili čustvom, tako da so jih otroci znali ubesediti in prepoznati pri sebi. Čudež? Ne. Delo na sebi? Da!

Ko so otroci začeli uporabljati semaforček, se je zgodilo nekaj zanimivega – začeli so poslušati. Prisluhnili so drug drugemu, ne samo čakajoč, da pridejo na vrsto za svoj izliv pritožb. Opazila sem, da so se vedno bolj pogosto začeli tudi iskreno opravičevati, in kar je še bolj presenetljivo – njihovo vedenje se je pogosto dejansko spremenilo. Zavedli so se slabega počutja sošolcev, česar pa si še tako nagajiv otrok ne želi. 

In jaz? Jaz sem si končno lahko malo oddahnila. Tisti izgubljeni elan se večkrat spet pojavi v vsem svojem sijaju. In ko otrok zdaj pride k meni s kakšno težavo, ga le vprašam:"Si že uporabil semaforček?". Če je odgovoril ne, ga vzpodbudim, da poskusi. In večina se k meni ne vrne več, kar pomeni, da so zadevo uredili J Zmaga!

Učiteljica biologije na OŠ: Kako se je Urbanova jeza zlila na papir?

Urban je bil jezen. Tako jezen, da je zalučal svoj zvezek na tla in s peresnico udaril ob mizo. Sošolci so prestrašeno umolknili, jaz pa sem ga le mirno opazovala. Urban, vidim, da si zelo razburjen, sem rekla z mehkim glasom. Nisem ga grajala, niti ukazovala, le stopila sem bližje. Saj ni pošteno! je planil. Vse mi gre narobe! Njegove oči so bile polne solz, a jih je jeza prekrila kot nevihtni oblaki.

Pokimala sem. Razumem. Kdaj pa se počutiš bolje? Urban je skomignil. Ko rišem. Takrat ne mislim na nič. Pridi, sem rekla in mu ponudila list papirja. Pokaži mi, kako se počutiš. Najprej je okleval, nato pa vzel barvice in začel divje čečkati. Počasi so poteze postajale mehkejše, olajšano je zadihal. Čakala sem, dokler se ni umiril. Ko je končal, mi je tiho, a sramežljivo rekel: Hvala. Nasmehnila sem se. Vedno sem tukaj zate, Urban. Tistega dne se ni spremenilo le njegovo razpoloženje. Spremenil se je njegov svet. Na bolje.

Socialna delavka na OŠ: Od tišine do zaupanja

Učenka je v sklopu individualnega vzgojnega načrta dobila  nalogo, da prihaja k svetovalni delavki enkrat tedensko. Kazen ji ni bila všeč, vendar se je srečanja vseeno udeležila. V pogovoru ni sodelovala, bila je tiho in gledala skozi okno. Na drugem srečanju sem jo prosila, da mi pomaga pri urejanju božičnih voščilnic za Dom upokojencev. 

Najprej je čudno gledala, a ko je videla, da samo tudi  to počnem, mi je pričela pomagati. Ko je ura minila, je pozdravila in odšla. Na naslednjem srečanju sva urejali šolske potrebščine za učence, ki si jih težko privoščijo. Na tem srečanju me je deklica pričela sama spraševati, zakaj mora hoditi k meni, saj jo nič ne učim, je nič ne kregam in se nanjo tudi ne jezim. In tako je pogovor stekel o počutju, ocenah, odnosu do vrstnikov in tudi o družini. Naslednji teden je ob dogovorjenem času ni bilo. Prišla je čez dva dni, se mi opravičila in me vprašala, kdaj bo lahko nadoknadila zamujeno uro.  S srečanji ni bilo več težav. Deklica ni več izvajala  psihičnega nasilja nad svojimi vrstnicami. Razred je izdelala zelo uspešno in presenetila cel učiteljski zbor in tudi svoje starše.

Šole, ki slišijo

Izkušnje učiteljev nas opomnijo, da so šole več kot učilnice – so prostori, kjer se otroci učijo razumeti sebe in druge. Otroci potrebujejo nekoga, ki jih vidi in sliši, poudarja dr. Anica Mikuš Kos. Z majhnimi koraki, kot so pogovor, risba ali igra, lahko učitelji in starši spreminjajo jezo v razumevanje. Naslednjič, ko vaš otrok plane v jezi, ga vprašajte: Kaj čutiš? Odgovor morda ne pride takoj, a je prvi korak k razumevanju.