Projekt, ki ga vodijo Fundacija Alma, Slovenska filantropija in Zveza Anita Ogulin in ZPM pod strokovnim vodstvom priznane otroške psihiatrinje dr. Anice Mikuš Kos, naslavlja naraščajoče duševne stiske otrok in mladostnikov ter gradi šole kot prostore empatije, solidarnosti in podpore. Več o projektu: odaljadozana.si.

Srečanje je združilo učitelje, svetovalne delavce in strokovnjake v dinamičnem programu predavanj, delavnic in pogovorov. Mi pa smo sedaj z njimi spregovorili o tem, kaj so jim predavanja in delavnice dala, kaj so se naučili, kje vidijo največje izzive stisk duševnega zdravja otrok, predvsem pa, kar se nam zdi najpomembnejše, kako jim lahko pomagamo.

Kot so poudarili naši strokovnjaki in sogovorci, ni jih bilo malo, je ključnega pomena, da se otroci zavedajo/zavedate, kam in na koga se v stiski lahko obrnete. Vsekakor od otrok ne moremo pričakovati, da bodo v sebi nosili mehanizme obvladovanja duševnih stisk, saj jih včasih nimamo niti odrasli. Lahko pa se zavedajo, pravzaprav se morajo, da v stiski niso in ne potrebujejo biti sami. Pomoč jim je na voljo. Poglejmo si, kakšen je sploh namen takšnih usposabljanj, zakaj so pomembna in predvsem, zakaj so dobra tako za strokovne delavce kot tudi, in predvsem, za otroke.

Kot je poudarila Lilijana Šulič, socialna delavka iz Osnovne šole Milojke Štrukelj, Nova Gorica, se moramo začeti spraševati ''Kako v šole prinesti pozitiven vpogled, pozitivno vzdušje, da bi lahko otroci odraščali v malo drugačnem okolju in ne bi bilo več toliko poudarka na negativi.'' Lilijana Šulič še poudarja, da se ji zdi, da moramo na življenje gledati bolj pozitivno: ''Ne tisto bolano pozitivno, ampak zdravo pozitivno.'' Lilijana Šulič bi si želela več podpore s strani lokalne skupnosti, saj meni, da je prav skupnost vir podpore in pomoči.

Nevenka Alja Gladek, strokovna vodja projekta Od Alje do Žana, je o predavanjih in usposabljanjih povedala, da so namenjena krepitvi virov za zaščito duševnega zdravja osnovnošolcev, spodbujanju empatije in razvijanju prosocialnega vedenja v osnovnih šolah: ''Katera orodja in pristope imajo na voljo učitelji za to in kako jih vključevati v šolsko prakso, ne da bi dodatno obremenjevali pedagoški kader. Del tretjega usposabljanja je namenjen tudi pogovoru z avtorji monografije Kakšno  šolo v prelomnih časih?, kjer se srečujejo pedagoški teoretiki in praktiki in se pogovarjajo o tem, katere spremembe bi bile v osnovni šoli potrebne, da bi bila šola resnično vključujoče, spodbudno, varno okolje za vse.''

Nevenka Alja Gladek še poudarja, da je medsebojna pomoč učencev tista, ki pozitivno deluje  tako na tistega, ki jo izvaja, kot na tistega, ki jo prejema, zato obravnavajo vrstniško pomoč v projektu kot doslej še premalo izkoriščen vir podpore duševnemu zdravju otrok in mladostnikov. Dodaja, da so učitelji danes izpostavljeni predvsem pomanjkanju časa, da bi se resnično poglobili v pogovore z otroki in jim pozorno prisluhnili: ''Pogovore v takem obsegu in dolžini, da bi bili res podporni pogovori, imajo v praksi lahko večinoma šolski svetovalni delavci, medtem ko v običajnem šolskem utripu učiteljem časa za to zmanjkuje.''

''Kot ugotavljamo skupaj, današnji šolarji poleg skrbnih staršev in učiteljev, ki so hkrati zahtevni in empatični, najbolj potrebujejo pozitivne izkušnje v medvrstniških skupinah.''

Ema Randl, vodja projekta Od Alje do Žana in Neža Janež, ki je del ekipe projekta Od Alje do Žana, hkrati pa je del Zveze Anita Ogulin in ZPM, sta izpostavili grozljivo statistiko, ki se dotika duševnega zdravja otrok in posledično pomembnosti naslavljanja tematike. Ema Randl je izpostavila hudo krizo na področju duševnega zdravja mladih: ''Uporaba zdravil za duševne motnje se je v zadnjih letih povečala skoraj za 50 %. 17 % mladih razmišlja ali pa je razmišljalo o samomoru. Stres od korone naprej se je povečal za 110 %. Gre za res perečo temo in pomembno je, da se teh stvari vsi zavedamo, in da se zavedamo, da vse te številke niso zgolj statistika. Za vsako številko so mladi, otroci, ki se s stiskami soočajo vsak dan. O tem je treba začeti bolj govoriti in problematiko ustrezno naslavljati.''

Neža Janež poudarja, da otroci niso in ne morejo biti opremljeni z znanjem čustvene regulacije: ''Stvar je v tem, da se premalokrat zavedamo, da otroci niso opremljeni z znanjem, da bi znali poskrbeti za svoje duševno zdravje oz. da bi znali prepoznati svoje stiske. Otrokom je treba povedati, jih naučiti izražanja. Če ne drugega, da vedo, na koga se obrniti v primeru stiske.'' Neža Janež še poudarja, da nimajo vsi starši enake čustvene inteligence, niti kompetenc, da bi znali pomagati otrokom. Šole pa so posledično glavni spodbujevalci. Ema Randl tukaj poudarja še, da je točno to njihov cilj projekta: ''Dati moramo prostor tematikam, ki so bile vrsto let odrinjene na rob. Skozi to poskušamo ozaveščati javnost o pomembnosti duševnega zdravja. Na drugi strani usposabljamo učitelje za zgodnjo prepoznavo stisk. Na drugi strani tudi spodbujamo aktivnosti v šolah, s katerimi pri otrocih spodbujamo prosocialno vedenje, empatijo, solidarnost, medsebojno spoštovanje. Gre za celostni pristop, ki je po mojem mnenju zelo zelo učinkovit.''

Kristijan Musek Lešnik, psiholog, pa v tem kontekstu poudarja pomen razvoja empatije in to, da je otroštvo in celotno obdobje osnovne šole ključno obdobje razvoja le-te. ''Razvoj empatije ne more biti planiran. Izkušnje so lahko spontane, ko se nekaj zgodi in je primerno, da se o tem pogovarjamo, ali pa se otrokom enostavno to predstavlja preko zgodb, preko knjig, risank, ki jih otroci gledajo in se z njimi pogovarjamo in se tako razvija empatija.'' Kristijan Musek Lešnik poudarja, da je to dandanes nekoliko težavno, ker so današnji otroci toliko časa pred zasloni in so ti zamenjali živo družbo. ''Priložnosti za spontano učenje empatije manj.''

Kristijan Musek Lešnik še poudarja pomen pozitivne psihologije. Pozitivno psihologijo prevečkrat enačimo z zanikanjem 'slabih' čustev in zgolj fokusiranjem na 'dobro'. Slaba čustva ne obstajajo in to je potrebno naučiti tudi otroke. 'Saj si ne moremo predstavljati, da bi bili ves čas srečni, zadovoljni, ker to preprosto ni mogoče. Ta delitev čustev na pozitivna in negativna je zelo neposrečena. Ena čustva so vsekakor neprijetna. Ne morejo biti pa negativna. Človek, ki je osebnostno zdrav, doživlja celotno paleto čustev. Takrat ko doživljamo izgube, nam je pač hudo, smo žalostni. Ne moremo biti veseli. Ko smo frustrirani, smo jezni. Jeza je nekaj najbolj normalnega. Najslabša stvar, ki jo lahko delamo otrokom je ta, da jim rečemo 'naj ti ne bo hudo' ali pa 'ne bit jezen'.''

Na koncu pa smo spregovorili še z Anico Mikuš Kos, psihiatrinjo, ki se je dotaknila pritiska družbe in vpliva tega pritiska na otroke. ''Današnji čas od mladih in od starih pričakuje, da bodo hitri, uspešni, pametni, da ne bodo preveč občutljivi, da bodo hitro napredovali. Vsi ti pritiski načenjajo duševno zdravje.'' Poudarja še, da se tem pritiskom ne morejo prilagoditi vsi otroci, niti ustreči pričakovanjem družbe, posledično pa so lahko hitro odmaknjeni na rob ali pa jim družba želi pomagati z različnimi diagnozami. ''Če se otrok ne more dovolj hitro naučiti brati, dobi diagnozo disleksije. Če ne more sedeti pri miru, dobi diagnozo ADHD... skratka, vse več teh stvari klasificiramo kot motnje, s tem pa narašča število otrok z motnjami. Imamo več razlogov za to. Duševno zdravje otrok je danes že epidemiološki problem.''

Anica Mikuš Kos poudarja še, da bi morale šole: ''Vgraditi v svoje delovanje funkcijo za več prizadevanja k solidarnosti, čuječnosti, pripadnosti skupini, povezanosti, ker je to način, ki nas bo ohranil. Skupnost le tako postane vir pomoči otrokom oz. na splošno človeku v stiski. Razvijati moramo občutek odgovornosti do drugega.''

Vsekakor pa je dejstvo, da moramo začeti pri sebi. Če odrasli ne bomo imeli vgrajenega občutka za empatijo, solidarnost in povezanost, o katerih so govorili sogovorci, ne moremo tega pričakovati od naših otrok. Enako velja za čustveno regulacijo, za katero pa je, kot je omenil Kristijan Musek Lešnik, psiholog, pomembno, da čustva ne označujemo za 'dobra' in 'slaba', empatijo pa se naučimo v prvi vrsti dati sebi, saj jo bomo le tako znali dati tudi drugim.