Pogum odpira vrata spremembam

Pogum je pomembna, a pogosto zanemarjena vrednota. Človeku pomaga, da premaga strah, da se postavi zase, za pravičnost ali da sledi svojim sanjam, tudi ko je pot negotova. Je vrednota, ki daje moč mladim, da se soočijo z izzivi, da zgradijo samozavest in posledično prispevajo k bolj povezani in iskreni skupnosti. V šolah, kjer pogum negujemo, otroci ne le premagujejo ovire, temveč ustvarjajo okolje, kjer vsak glas najde svoje mesto. Raziskave kažejo, da pogum kot karakterna moč krepi duševno odpornost (Pury & Lopez, 2010), notranja motivacija pa spodbuja čustveno moč otrok (Ryan & Deci, 2000).

ProjektOd Alje do Žana na desetih slovenskih šolah dokazuje, kako pogum spreminja razrede in življenja. Zgodbe učiteljev in učencev, ki jih delimo spodaj, so primeri, kako pogum – z majhnimi, a odločnimi koraki – prinese velike spremembe in vlije upanje, da se da.

Tisto sredo je bilo prijetno dopoldne v mojem razredu. Učenci so pisali zadnje popravke za govorni nastop, svinčniki so škripali po papirju, jaz pa sem sedela za katedrom in opazovala njihove obraze, vsakega s svojo zgodbo. Moj pogled je nenadoma obstal na Sari – drobni, mirni deklici v tretji klopi ob oknu. Vedno je delovala tiho, a je bila vedno zbrana pri delu. V razredu je bila skoraj neopazna, a so bile njene naloge vedno med najboljšimi.

S sošolci, posebno sošolkami, si ni bila posebej blizu. Redko jo je bilo slišati v skupinskih pogovorih, razen pri športni vzgoji. Tam se je prelevila v zadovoljno, energično, spretno. Ko je tekla, je švigala kot veter. Bila je uspešna športnica. Trenirala je rokomet. Toda tudi tam, pri športni vzgoji, je po koncu ure spet zdrsnila v svojo tišino.

V razredu se je čutila neka napetost, pred njimi je bil govorni nastop iz biologije. Učenci so se pripravljali na temo ekosistemov. Mencali so s papirji, pogledovali drug v drugega, gledali v svoje liste in si po tiho želeli, da ne pridejo prvi na vrsto. Ravno sem hotela poklicati nekega učenca, ko se je iz tretje vrste ob oknu zaslišal nežen, a nenavadno odločen glas: Lahko sem jaz prva.

Vsi pogledi so se obrnili proti Sari. Njen glas je sicer nekoliko zadrhtel, ko je stopila pred tablo, a je suvereno kot še nikoli stopila naprej pred tablo in si pripravila stvari. Plakat je skrbno in natančno prelepila na tablo, nato pa začela pripovedovati o tropskem deževnem gozdu – a ne suhoparno, ne tako kot beremo iz učbenika. Pripovedovala je s toplino, s sijajem v očeh, kot da bi se že kdaj sprehajala med temi orjaškimi drevesi in v živo poslušala glasove eksotičnih ptic, ki tam bivajo. Razred je med njenim pripovedovanjem utihnil in pozorno poslušal.

Ko je končala, ni bilo potrebne dodatne razlage – vsem je bilo jasno, da smo pravkar slišali nekaj zelo posebnega, kar bomo še dolgo pomnili. Zavladala je tišina, tista občudujoča tišina, nato pa se je razlegel dolg, iskren in bučen aplavz. V tistem trenutku je tudi Sara, drugače tiha in zadržana, zasijala. Prvič sem videla, da so jo sošolci zares opazili – in spoštovali.

Tistega dne se je med temi otroci nekaj spremenilo. Sara je še vedno ostajala tiha, a tišina je bila drugačna, samozavestna. In tisti, ki je prej niso zares poznali, so jo začeli vabili k sebi, tudi drugod, izven ure športne vzgoje, sem opazila. Ko sem se tistega dne opravljala domov, sem vedela, da sem bila danes priča nečemu posebnemu.

Devetošolec je vsako uro izzival učitelje na tak način, da je metal razne predmete v tablo, ko je bil učitelj obrnjen s hrbtom proti njim. Različni učitelji so se pogovarjali z učenci. Želeli so prekiniti dejanje na takšen način, da bi ostali učenci videli, da neprimerno ravnanje posameznika prekinja razlago. Brez razlage bo slabše znanje in posledično tudi ocene. Vendar ni zaleglo. Učenci so vedeli, kdo to počne, vendar je med njimi obstajal tihi dogovor, da se krivca ne pove. V razred je prišla svetovalna delavka, da se o vedenju pogovori. Z njeno pomočjo so dekleta zbrala pogum in povedale, kdo to počne in od njega zahtevala, da preneha z vedenjem, ki ne sodi v razred. Od takrat je v razredu mir.

Kot svetovalna delavka na šoli vidim v dejanju deklet izjemen primer poguma, ki ga pogosto spregledamo, saj zahteva premagovanje notranjih in zunanjih ovir. Pogum ni le v tem, da se soočimo z očitno nevarnostjo, temveč tudi v tem, da spregovorimo, ko je to težko, a potrebno za dobro skupnosti. Dekleta so se znašla v situaciji, kjer je tihi dogovor med učenci ustvarjal pritisk, da molčijo, kljub temu da je neprimerno vedenje motilo učenje in rušilo varno okolje v razredu. Njihov korak, da so ob podpori svetovalne delavke spregovorile in zahtevale spremembo, ni bil izraz tožarjenja, temveč odgovornosti in skrbi za sošolce, učitelje in kakovost učnega procesa.

Tožarjenje bi pomenilo, da bi dekleta delovala iz maščevanja ali želje po osebni koristi, brez razmisleka o posledicah. Namesto tega so se odločila za konstruktiven pristop: jasno so izrazila, kaj je narobe, in zahtevale prenehanje vedenja, ki je škodovalo vsem. To zahteva pogum, saj so tvegale morebitno neodobravanje sošolcev ali občutek izpostavljenosti. Znotraj varnega okvira, ki ga je omogočila svetovalna delavka, so pokazale, da je spregovoriti o nepravilnostih dejanje moči in empatije, saj so s tem zaščitile pravico vseh do mirnega in spoštljivega učnega okolja.

Pogum ni vedno skok s padalom. Včasih je pogum majhen. Tako majhen, da ga skoraj ne vidiš. Tako majhen, da se skrije v kotiček učilnice, med šolske torbe, tam, kjer nihče ne gleda. Ja, težko je najti ta pogum, ki ga potrebuješ, da narediš nekaj, kar ni ravno zakon, kot radi rečejo moji drugošolci.

Ker v svetu drugošolcev je zakon jasen. Nogomet. Samo nogomet. Oz. vsaj predvsem nogomet. Z veliko začetnico. Žoge letijo po zraku, noge in roke se zapletajo, potne kaplje frčijo, kartoni se delijo, strasti vrejo, kričanje doni... Šport je alfa in omega. Če že ni nogomet, je v igri košarka, mogoče judo, blizu pa so tudi lego robotki, šahovnice, zbirateljske kartice... ampak kakšen pevski zbor? O, ne, ne, ne... To je v njihovih očeh še vedno trdnjava za dekleta. And to me je, priznam, kar jezilo. Kajti moji fantje pojejo odlično. Moji fantje radi pojejo. Čutim in vidim, da ob skupnih razrednih melodijah njihovi obrazki zasijejo in v harmoniji smo prav vsi od glave do pet. Ampak ne, pevski zbor pa ne. In čeprav se v marsikaterem pogledu ob tej pobudi svetlo zabliska, ta iskra hitro ugasne. Fantje vendar počnejo druge reči.

In potem pride tisti trenutek, ko učiteljica, ki se ji včasih zdijo lastne ideje preveč nenavadne celo zanjo, pomisli – mogoče pa te moje bučke sploh ne vedo, kako kul je lahko petje. Mogoče potrebujejo samo... majčken pogum. Spomnim se pevskega zbora iz Walesa. Fantje. Veliki. Močni. Karizmatični. Več kot 100 jih je na kupu. Pojejo kot angeli, a z energijo rock zvezd. In to na velikem odru. Vsi po vrsti bi lahko bili na naslovnici športnega časopisa ali na modni pisti. Razredu zavrtim posnetek njihovega nastopa na tv šovu, ki ga vsi poznajo. In medtem, ko oni gledajo – zbrano in z začudenjem - jaz malo kukam proti njim. In požiram solze, saj toliko prepevajočih fantov na kupu ena starejša učiteljica kar težko prenese. In čakam, kdo bo prvi spustil kakšen komentar.

Tišina. Zmedenost. A je to kul? V bistvu je kul, ampak... ja, lahko bi bilo kul. Po posnetku se začnemo pogovarjati. Čisto iskreno. A res menite, da je pevski zbor samo za punce? Kaj pa pilotiranje letala? Samo za fante? Kdor je res frajer, gre za tistim, kar ga v srcu požgečka, pa čeprav to ni nogomet. Kdor je res pogumen, posluša sebe, ne tribun. Bili smo razneženi. In lahki. V tistem trenutku smo čutili, da smo lahko vse, kar želimo! In potem... naslednji dan, med malico, pride k meni Gašper. Gašper, ki je sicer kralj igrišča in brez žoge izgubljen kot ovčka brez pastirja.

Pogleda me malo izpod čela. "Učiteljica..." "Ja, Gašper?" Pomolči, se prestopi. Potem pa... "Rad bi se vpisal v pevski zbor."

Pogum je ključna vrednota pri vzgoji otrok, saj spodbuja samozavest, prožnost in etično ravnanje. Pomembno je, da ga ločimo od nasilnosti. Pogum je konstruktiven, etičen in izhaja iz sočutja do sebe ali drugih, ne iz stiske ali agresije.

Zgodbe Sare, deklet in Gašperja so drobci mozaika čuječih okolij, ki jih gradijo šole v projektuOd Alje do Žana, podprtem s strani Fundacije Alma, Slovenske Filantropije in Zveze Anite Ogulin - ZPM. Vsaka zgodba prikazuje pogum kot ključ do sprememb: Sarin pogumni korak je zgradil mostove do sošolcev, dekliška odločnost je prinesla mir v razred, Gašperjeva izbira, da sledi klicu srca pa je zanj odprla vrata novim možnostim

Starši in vzgojitelji lahko pogum spodbujajo z ustvarjanjem varnega okolja, kjer se otroci učijo soočati se s strahovi, se ne bojijo izražati čustva in prevzemajo odgovornost zase in za svoja dejanja.