Relacijske mikrotravme: kako nas zaznamujejo vsakodnevne besede

Vse čustvene rane, ki jih nosimo s seboj, niso posledica velikih in dramatičnih življenjskih dogodkov. Pogosto se občutek, da nismo dovolj dobri, da so naša čustva pretirana ali da si moramo ljubezen šele zaslužiti, razvije skozi na videz povsem nedolžne stavke in ponavljajoče se izkušnje v najtesnejših odnosih. Psihologinja in edukantka psihoterapije Bernarda Škegro pojasnjuje, kaj točno so relacijske mikrotravme, kako vplivajo na naše vsakodnevno vedenje in partnerske zveze ter zakaj nas stare čustvene rane bolijo tudi takrat, ko sploh ne razumemo več, od kod izvirajo.

Ko govorimo o travmi brez travme oziroma o relacijskih mikrotravmah, ne mislimo na uradno medicinsko diagnozo, temveč na opis ponavljajočih se izkušenj v bližnjih odnosih. Te izkušnje same po sebi morda ne delujejo dramatično, a sčasoma popolnoma oblikujejo otrokov pogled na svet in nase. Lahko gre za nenehno kritiziranje, primerjanje z drugimi, nepredvidljivost staršev, posmehovanje ali čustveno nedostopnost. Ključno je, da se ta dejanja ponavljajo skozi daljše časovno obdobje in se seštevajo. Vsaka neprijetna izkušnja namreč še ni travma. "Relacijske mikrotravme ne nastanejo zaradi občasnega spodrsljaja v odnosu, temveč zaradi vzorca, ki se ponavlja," pojasnjuje psihologinja. Nastanejo lahko skozi povsem običajne, a neštetokrat izrečene stavke, kot so "Zakaj ne moreš biti kot tvoja sestra?", "Vedno si tako občutljiva" ali "S tabo je vedno neka drama". Otrok ob tem namreč ne pomisli, da se odrasla oseba vede slabo, ampak zaključi: "Jaz nisem dovolj dobra."

Relacijske mikrotravme najpogosteje nastanejo kot niz drobnih izkušenj, ki se vlečejo skozi vse otroštvo in odraščanje. Če pogledamo posamezno situacijo, v kateri starš primerja enega otroka z drugim, se ta morda zdi nepomembna. Toda seštevek mnogih takšnih komentarjev otroku pošlje zelo jasno sporočilo o tem, kakšen je in koliko velja. Ob tem je nujno poudariti, da popoln starš ne obstaja in tudi ne bi smel obstajati. Vsi delamo napake. Ključno vprašanje – še posebej za otroka, a to velja tudi za odrasle – pa je, ali po napaki obstaja želja po popravilu odnosa. Pogovor, opravičilo in ponovno povezovanje dajejo drugemu vedeti, da je odnos kljub konfliktu varen in da napaka ne pomeni izgube ljubezni. Problem namreč nikoli ni v enem samem stavku, kot so "Spet pretiravaš", "Tebi se nič ne da reči" ali "Preobčutljiva si", temveč v vzorcu, ki ga ti stavki predstavljajo. Če nekdo vedno znova doživlja, da se njegova čustva zasmehujejo, potrebe ignorirajo, ljubezen pa pogojuje s pridnostjo, bo sčasoma zaključil, da je problem v njem samem.

Otroške izkušnje in majhne rane iz preteklosti močno vplivajo na naše odrasle odnose in obrambne mehanizme. Zaradi tega pogosto razvijemo vzorce, kot so izogibanje konfliktom, iskanje potrditev, težave s postavljanjem meja in strah pred zavrnitvijo. "To ne pomeni, da zavestno izbiramo, da nam ni dobro, temveč izbiramo tisto, kar nam je poznano," pojasnjuje psihologinja. Podzavestno namreč vedno iščemo znana okolja iz otroštva, čeprav nam morda prinašajo trpljenje. Naše burne reakcije so pogosto posledica starih izkušenj iz otroštva. Ker so ti odzivi povsem avtomatski, se sprožijo, preden lahko racionalno premislimo o dogodku. Glavni znak stare rane je premočna reakcija glede na situacijo. Takrat je dobro, da se ustavimo in vprašamo: "Ali reagiram samo na to, kar se mi dogaja, ali me ta situacija na nekaj spominja?" Močan čustveni odziv pomeni, da se je situacija dotaknila naše pomembne čustvene teme.

Človek se lahko osvobodi starih vzorcev in jih sčasoma spremeni. Cilj ni izbrisati preteklosti, temveč doseči, da pretekle izkušnje ne vodijo več našega življenja. Prvi korak je, da prepoznamo situacije, ki sprožijo močan čustveni odziv, opazujemo svoje misli in vadimo nova ravnanja, kot sta postavljanje meja in izražanje potreb. Če so vzorci globoko zakoreninjeni, si lahko pomagamo s psihoterapijo, ki nudi varen prostor za premagovanje občutkov krivde in sramu. Pomembno pa je tudi, da znamo ločiti staro rano od sedanjih težav, saj niso vse težave posledica preteklosti, včasih so okoliščine v sedanjosti resnično nezdrave.

Veliko ljudi ponavlja iste vedenjske vzorce, čeprav niso doživeli hudega travmatičnega dogodka. Bernarda Škegro poudarja, da se naša osebnost oblikuje skozi številne majhne, ponavljajoče se izkušnje. Namesto iskanja velike travme je koristno vprašanje: "Kaj sem se naučila, da moram početi, da bi bila sprejeta?" Vzorci niso nespremenljivi. Prava sprememba se zgodi, ko dojamemo, da nam pretekle naučene vloge ni treba več ponavljati v sedanjosti.

Vir: net.hr