Povečana uporaba antidepresivov, porast samopoškodbenega vedenja in samomorilnih misli med otroki in mladostniki niso zgolj alarmantni pokazatelji, ampak so jasen signal, da naš sistem odpoveduje. Kaj lahko storimo drugače?

Ko stiske zamenjajo otroške sanje

Predstavljajte si deklico, ki pred šolskim dnem ne more zaspati zaradi tesnobe, ali fanta, ki v osamljenosti išče uteho v alkoholu, ker ne ve, na koga se lahko obrne. To niso osamljeni primeri, to je vsakdan mnogih otrok v Sloveniji.

Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) kažejo, da se je uporaba zdravil za duševne motnje pri otrocih in mladostnikih povečala za 48 %. Najbolj ranljivi so otroci med 6. in 14. letom – obdobje, ki bi moralo biti polno igre, raziskovanja in brezskrbnosti, pa se vedno pogosteje spreminja v boj za preživetje v lastnih mislih. Raziskava iz leta 2022 razkriva skrb vzbujajoče trende: prevalenca stresa se je povečala za 110 %, občutek osamljenosti pa za 76 %. Kar 17 % mladostnikov je že razmišljalo o samomoru. To pomeni, da vsak šesti otrok v Sloveniji nosi v sebi breme, ki ga ne bi smel.

Nasilje, ki pušča nevidne rane

Otroci so vsakodnevno izpostavljeni vrstniškemu nasilju, ki ga mnogokrat ne opazimo ali pa ga jemljemo kot nekaj "normalnega". A posledice niso majhne. Nasilje lahko pusti dolgotrajne psihološke posledice, ki segajo v odraslo dobo. Podatki iz Zdravstvenega statističnega letopisa kažejo na več kot 1.500 prijavljenih primerov nasilja nad otroki v Sloveniji – a realne številke so verjetno bistveno višje.

Nasilje v šoli, doma ali prek digitalnih platform pusti nevidne rane, ki jih je težko zaceliti. Otroci, ki doživljajo nasilje, pogosto izgubijo zaupanje v odrasle, v varnost in v lastno vrednost.

Droge in tablete kot lažna rešitev

Ko besede odpovedo, mnogi otroci iščejo druge oblike bega. Uporaba prepovedanih drog se je med mladostniki v zadnjih letih povečala za 20 %. Hkrati je bilo leta 2023 izdanih več kot 15.000 receptov za antidepresive za otroke in mladostnike – dvakrat več kot pred desetletjem.

Otroci ne potrebujejo samo zdravil, ampak tudi varna okolja, kjer bodo slišani. Šole pogosto nimajo dovolj svetovalnih delavcev, psihološka pomoč pa je pogosto težko dostopna. Sistemski odziv na duševne stiske otrok je nezadosten, kar dokazujejo tudi dolge čakalne dobe za psihološko in psihoterapevtsko obravnavo.

Vsaka težava ima rešitev, če jo le najdemo

Strokovnjakinja dr. Anica Mikuš Kos, ki se že desetletja ukvarja s psihosocialno pomočjo otrokom, opozarja, da moramo okrepiti naravne vire podpore, ki so otrokom najbližji – družino, šolo, skupnost. 

Namesto prekomerne medikalizacije duševnih stisk potrebujemo sistemsko spremembo, ki bo vključevala:

- Opolnomočenje učiteljev, vključevanje medvrstniške in prostovoljske pomoči ter povezovanje s skupnostjo pri iskanju virov podpore in pomoči.

- Vključevanje otrok v varna okolja (interesne dejavnosti, prostovoljstvo, skupnosti).

- Ozaveščanje o pomembnosti duševnega zdravja, ne le na individualni, ampak na družbeni ravni.

- Boljše ukrepe za preprečevanje nasilja v šolskem in digitalnem okolju in posledic tekmovalnega duha šolskega sistema.

- Podporo staršem pri vzgoji in prepoznavanju duševnih stisk pri otrocih.

Slovenija, ne smemo več gledati stran. Vsak otrok ima pravico do srečnega in zdravega otroštva. Naša dolžnost je, da naredimo vse v naši moči, da jim to omogočimo.