Sodelovanje šole s skupnostjo: Ko majhna dejanja gradijo veliko človečnost

V času, ko se otroci in mladostniki v Sloveniji vse pogosteje soočajo z osamljenostjo, stresom in pritiski, potrebujejo več kot le učne ure – potrebujejo občutek pripadnosti, varnosti in podpore iz širšega okolja. Prav tu postane sodelovanje šole z lokalno skupnostjo ključni varovalni dejavnik za njihovo duševno zdravje. Ni le obrobna dejavnost, temveč prostor, kjer otroci resnično rastejo v sočutne, odgovorne in povezane posameznike.

V Sloveniji je šola tradicionalno močno povezana z lokalno skupnostjo, a v hitrem tempu sodobnega življenja in birokratskih ovirah se to sodelovanje včasih skrči na protokolarne zadeve. Zakaj je vredno vložiti trud v njegovo oživljanje? Ker otroci v teh dejavnostih razvijajo socialno odgovornost, empatijo in aktivno državljanstvo. Skozi osebne stike z različnimi ljudmi, institucijami, društvi, nevladnimi organizacijami in podjetji krepijo občutek varnosti, sprejetosti, pripadnosti ter zaupanje v skupnost in vase.

Znotraj projekta Od Alje do Žana, ki ga pod okriljem Fundacije Alma ob modrosti dr. Anice Mikuš Kos oblikujemo skupaj s Slovensko filantropijo in Zvezo Anite Ogulin – ZPM, se zavedamo, kako pogosto je to težko – o tem vsakodnevno beremo v medijih. A verjamemo in vidimo, da rešitve obstajajo. Prepoznavamo jih v varovalnih dejavnikih, med katerimi je zelo pomembna prav lokalna skupnost, v kateri se šola nahaja. Celosten pristop sodelovanja šol z lokalno skupnostjo ne podpira le učencev, temveč tudi njihove družine in širšo skupnost, saj izhaja iz konkretnih lokalnih potreb ter prispeva k boljšim učnim dosežkom in večji uspešnosti otrok.

Sodelovanje šole s skupnostjo postane prostor podpore in učenja. Otroci spoznavajo delovanje in vloge različnih akterjev v skupnosti: zdravstvenega doma, knjižnice, policije, doma starejših občanov, zavetišča za živali, gasilcev, turističnega ali planinskega društva ter številnih drugih. Preko teh povezav začnejo videti, da svet okoli njih ni le njihov dom, domovi bližnjih prijateljev in sorodnikov ter šola, ampak da so tudi sami del te skupnosti – da skupnost skrbi za njihovo dobrobit in da lahko tudi sami prispevajo h večji kakovosti življenja v njej.

Primer iz prakse: Učenci Osnovne šole Lovrenc na Pohorju radi berejo. Med svojimi knjigami so zbrali tiste, ki jih več ne potrebujejo, in v krajevnem zdravstvenem domu organizirali izmenjevalnico knjig. Ta izmenjevalnica obstaja in deluje že več kot leto, zanjo skrbijo otroci prostovoljci.

Živa in delujoča lokalna skupnost potrebuje tudi prostovoljstvo – in velikokrat so to ravno starši in stari starši otrok. Tisti, ki organizirajo planinske izlete, vaje otrok v gasilskih društvih, počitniške delavnice, vodijo čebelarski in šahovski krožek in še marsikaj zanimivega. Gre za aktivnosti, ki širijo nabor možnosti, znotraj katerih se lahko izven pouka otroci družijo in pridobivajo različne kompetence.

Šolske dejavnosti, ki se povezujejo z lokalno skupnostjo, otrokom omogočajo tudi, da stopijo iz mehurčkov, v katerih pogosto živimo. Preko teh dejavnosti spoznavajo svet drugih, drugačnih od sebe. Otroci na primer obiščejo dom starejših: v prvi triadi stanovalce razveseljujejo s pesmicami, kasneje pa se na nekaterih šolah prek organiziranega prostovoljstva začnejo redno vračati. Skupaj z zaposlenimi peljejo nepokretne stanovalce na sprehod, jim berejo ali igrajo človek ne jezi se. Popestrijo jim dan s prisotnostjo, stiskom roke in iskreno pozornostjo. Otroci so pogosto presenečeni, kako lahko že z majhnimi dejanji nekomu polepšajo dan.

Učenci prostovoljci obiskujejo tudi vrtce, varstveno-delovne centre, zavetišča za živali in druge organizacije. V stik pridejo z ljudmi, ki niso del njihove socialne mreže. Deklica iz sosednje ulice, ki jo občasno vidijo na igrišču in obiskuje šolo s prilagojenim programom, dobi ime – Petra. Rada poje, ima muco Maco in v šoli skrbi za ribice. Fant iz Sirije ni več le migrant, temveč Ahmed, ki rad igra nogomet, bere in se veliko šali, matematika pa mu povzroča nekaj težav. Možakar, ki prodaja časopis Kralji ulice, ni več le brezdomec, temveč Jože, nekdanji gradbeni delavec, ki najbolj zaupa svojemu psu Pikiju. Gospa Anica iz doma starejših pa ni zgolj dementna starejša oseba, temveč nekdanja učiteljica, ki odlično govori nemško, rada rešuje križanke in jim pripoveduje o odraščanju v nekih drugih časih.

Ko imajo otroci priložnost, da se povezujejo z raznolikimi posamezniki in skupinami v lokalni skupnosti, postajajo bolj odporni na stereotipe in predsodke – prav tiste poenostavitve, s katerimi je ljudi najlažje manipulirati. Hkrati se učijo, da lahko s svojimi dejanji dejansko prispevajo h kakovosti življenja drugih. Razvijajo socialno odgovornost, empatijo in aktivno državljanstvo. Kot pravi dr. Anica Mikuš Kos, srce in možgani projekta Od Alje do Žana, razvijajo človečnost.

Projekt Od Alje do Žana na desetih pilotskih šolah po Sloveniji že dokazuje, da majhna, a iskrena sodelovanja gradijo močnejše, čuječe skupnosti – kjer vsak otrok od A do Ž najde svoje mesto, glas in podporo.

Če vas je ta članek navdihnil, se nam pridružite na poti sprememb. Obiščite spletno stran odaljedozana.si in spremljajte nas na družbenih omrežjih: Facebook: Od Alje do Žana in Instagram: @odaljedozana.

Delite sporočilo o čuječih srcih in budnih umih – vsak korak, majhen pogovor, podpora lokalni iniciativi ali preprosto deljenje prispeva k boljši prihodnosti naših otrok. Skupaj lahko naredimo veliko razliko!