Strah je tihi gost, ki se prikrade v naša življenja, stiska srce in sproža dvome pred neznanim. Kot naravni čuvaj nas varuje, da smo previdni, a prepogosto postane senca, ki hromi. V šolah otroci trepetajo pred testi, se na igrišču bojijo poraza ali padcev, po dolgi odsotnosti občutijo težo pričakovanj in strah, ali bodo zmogli nadoknaditi zamujeno – cmok v grlu, ki ga težko pogoltnejo. A strah lahko postane izziv, ki nas okrepi. Projekt "Od Alje do Žana" na desetih slovenskih šolah že dokazuje, da lahko poslušanje, podpora in ustvarjalnost preobrazijo strah v pogum in osebno rast. Namesto ignorance ali pritiska šole postajajo prostori, kjer otroci najdejo varnost in moč, da stopijo naprej.

Socialna delavka na OŠ : Glavobol pred testom

Učenec pride k svetovalni delavki. Potoži, da ga boli glava in bi rad šel domov. Zaposlena ga vpraša, če se je bolečina pojavila zdaj ali že zjutraj. Pove, da se je bolečina naenkrat pojavila sredi ure. Svetovalna delavka ga je vprašala, če je že jedel malico, in ji je povedal, da še ne, ker je najprej prišel k njej. Pogledala je v eAsistent in videla, da pišejo test iz matematike. Vprašala ga je, če ga je strah. Sedmošolec je rekel, da se je učil, vendar ne ve, kako bo. Je pa doma pozabil šestilo. Ona mu prijazno ponudi svoje šestilo in začne iskati telefonsko številko njegove mame, ko se deček odloči, da ostane v šoli in da bo, če po testu ne bo bolje, prišel poklicati mamo. Učenec je po uri prišel samo zato, da je vrnil šestilo.

Učiteljica 2.razreda OŠ : Požiralci strahu

Strah se v našem razredu pojavi na sto in en način. Ko gremo na drsanje, se Anja trese že ob misli na ledeno ploskev. Ko pride na vrsto plavalni tečaj, je Oliverju že zdaj slabo, ker bo moral potopiti glavo pod vodo. Sistematski pregled? Cepljenje? Ne, hvala. In potem je tukaj tabor. Trije dnevi brez mamice? Nemogoče! Ampak veste kaj? Uspelo nam je. Stisnili smo zobe, pogoltnili solze in premagali sami sebe. Se sprašujete, kako?

Najprej sprejmimo strah – ja, tudi učiteljica ga ima!

O strahu smo se veliko pogovarjali. Povedala sem jim, da strah ni nič slabega, da je tu z razlogom. Da nas varuje in ščiti. Brez strahu bi bili velikokrat v nevarnosti. Včasih pa nas strah samo omejuje, da bi kaj poskusili, začeli, naredili. In tak strah imamo vsi, tudi jaz!

Res, učiteljica?

Seveda. Nikoli, ampak res nikoli ne bi skočila z bungee jumpingom!

Ampak tega vam sploh ni treba!

Ja, res je, na srečo. Kaj pa, če moram predstaviti svoj projekt pred kupom učiteljev in ravnateljico? Takrat imam tudi jaz en tak konkreten strah – tišči me v trebuhu, usta imam suha kot puščavski pesek in srce se mi spremeni v parno lokomotivo.

Otroci so me osuplo gledali. In potem prikimali. Strah imamo vsi. Vprašanje je samo, kaj bomo z njim naredili. Ena možnost je, da poskusimo. Da kljub strahu skočimo. Da začnemo. Kdo si upa? In tako smo si zastavili izzive:

- Anja se boji drsalk? Ne bo ostala doma, tako kot lani. Gre z nami na drsanje.

- Bineta je strah bralne značke in pripovedovanja? Poskusil bo. Čeprav je že zdaj bled.

 Kdo še? Kdo bo splezal na našo goro?

Na okno smo prilepili veliko goro, na vrh katere smo se povzpeli, ko smo premagali svoj strah. Počasi so se začele vrstiti zmage:

- Ujeti žogo pri igri med dvema ognjema.

- Zaspati brez lučke.

- Oditi v tajništvo po lepilo in spregovoriti s tajnico.

In potem ... potem je Anjin najljubši šport postal drsanje. In Bine? Končal je bralno značko!

Požiralci skrbi, naši novi prijatelji

Ker je strah včasih trdovraten, smo si naredili pomočnike – požiralce skrbi! Vsak je ustvaril svojega iz odpadnih škatel. Posebno skrb smo namenili velikim ustom in ostrim zobem, saj bo treba zgristi in požreti veliko strahu. Otroci so na listke zapisali svoje skrbi in jih navdušeno odvrgli v požrešna usta. Olajšanje je bilo takojšnje.
A v požiralca skrbi mečejo svoje strahove tudi mamice in očki? vpraša neka brihtna bučka. Seveda! Tudi babice in dedki. Ker res pomaga!

Sem kot gora – čarobne besede poguma

Plavalni tečaj? Trd oreh. Vsako jutro solze. V bazenu stokanje, celo kričanje. Rešitev? Afirmacije? Poskusimo, morda. Domislili smo si posebno mantro za strah: Sem kot gora, počutim se trdno.

Pred bazenom smo si jo večkrat ponovili, z rokami ponazorili goro nad glavo in stisnili pesti za moč. Ko je Niko spet nabiral solze, sem mu brez odvečnih besed samo pokazala goro in stisnila pesti. Nasmejal se je. In če ne drugega, je vsaj z majčkeno več poguma stopil v vodo. Kasneje mi je tudi sam pogosto rekel: Sem kot gora! Sam sebe je bodril in seveda z odzivi nisem varčevala. To je bil morda bolj najin hec, a verjamem, da mu je bilo lažje.

Pogum spravimo v srce

Pred taborom smo si pripravili še nekaj dodatne čarovnije. Po razredu smo hodili in nabirali pogum, veselje, zaupanje, prijateljstvo, smeh, očkov objem, mamin poljub – vse nujno potrebne sestavine za tabor. Odprli smo svoj srček in si vse nabrano polagali vanj. Kmalu je bil poln dobrega! In ko se je od nekje potem, tam za tremi gorami, prikradlo domotožje:

Se spomniš? V sebi imaš mamin objemček! Zapri oči in se pocrkljaj. Plišasta igračka in njen vonj po domu pa je imela seveda še dodatno super moč.

In jaz? Jaz le tiho ploskam. Bravo, naši pogumni otroci.

Učiteljica biologije na OŠ: Nikin povratek

Niko pogrešam pri pouku že več kot teden dni. Mama je sporočila, da je bila zadnji teden večinoma v postelji, a ne zaradi bolezni, ki bi jo zadržala tam. Nika ima sicer občasne glavobole, a to ni razlog, da ostaja doma. V pesti jo drži strah. Strah, ki raste z vsakim dnem, ko ne pride v šolo.

Občutek, da nekaj zamuja, jo samo še bolj duši. Prej je bila Nika vesela in polna energije, zdaj pa vsakič, ko pomisli na šolo, čuti težo v prsih. Strah pred odgovornostmi, strah pred tem, da ne bo zmogla. Da ne bo kos vsemu, kar od nje pričakujejo.

Končno je prišel dan, ko se je vrnila v šolo. Že v garderobi njene roke postajajo potne, zopet se približuje tisti neprijeten občutek strahu, da ne bo zmogla. Takrat pa v pravem trenutku k njej pristopi sošolka in jo pospremi v razred.
Vrata učilnice zjutraj puščam odprta, kot dobrodošlico učencem, ki že pred osmo zjutraj prihajajo v razred. Med urejanjem elektronske pošte na računalniku za trenutek pogledam proti vratom in se presenečeno zazrem. Ne vidim dobro na hodnik. Vstanem s stola in zakorakam proti vratom. Zagledam Niko. Tole mojo pridno učenko devetega razreda, ki pa v zadnjem letu zaradi nepojasnjenih težav veliko manjka v šoli.

Ja, Nika ... Kako si? Dolgo te ni bilo, pogrešali smo te, sem ji rekla z nežnim glasom. Vse, kar sem rekla, je prišlo iz mene povsem spontano in iz srca. Nika je pogledala stran in komaj neslišno spregovorila kakšno besedo. Opaziti je bilo, da jo nekaj skrbi. Morda občutek krivde, nemoči, ki jo stiska v prsih, saj je zopet veliko zamudila.

Moram ji vliti nekaj upanja. To je prava pot. Jaz verjamem vanjo, zato ji previdno pristopim. Ne skrbi, korak po koraku boš nadoknadila vse, sem rekla povsem mirno, saj sem verjela, da bo z mojo pomočjo in pomočjo sošolke res zmogla. Ko me potrebuješ, sem tu zate, prav tako tudi Maja, ki ti prinaša zapiske, ko manjkaš v šoli. Previdno in nežno jo primem za ramo. Nič ni narobe s tem, če začneš z učenjem počasi. Vsakdo od učiteljev bo razumel, da potrebuješ čas. Pogovorila se bom z njimi, lahko mi zaupaš.

Nika je zardela, a tokrat ni bilo poleg tistega globokega strahu, ki bi jo ohromil. Končno je imela ob sebi nekoga, ki jo je razumel. Bojim se, da sem vse pozabila. Zopet me boli trebuh in ne vem, če bom zmogla. Že tako me vsi gledajo, kot da je z menoj nekaj narobe.

Poskušala sem ostati mirna in zbrana. Nika, pa saj veš, da ni nič narobe, če si včasih v strahu. Pomembno je, da veš, da se lahko vedno vrneš v šolo. Vedno te bomo podprli, ne glede na to, koliko si zamudila. Tvoje sposobnosti niso odvisne od tega, kako dolgo si bila odsotna. Pomembno je, da si tukaj, zopet med nami.

Na njenem licu se je končno pojavil nasmeh. Začutila je olajšanje. Tisti občutek, da ni dovolj dobra, je popustil, vsaj za trenutek. Bila sem tam, ob njej, kot varna opora, ki ji bo pomagala premagati strah in se zavedati, da ni konec sveta.

Po mesecu dni ...

Iz dneva v dan Nika napreduje. Ni sicer še postorila vsega, kar je zamudila, a napreduje. Predvsem tudi v tem, da si bolj zaupa in verjame vase, da bo zmogla uspešno zaključiti še zadnji razred v osnovni šoli.

Ravno pravi čas je za to, saj se bo že jeseni soočala z novimi izzivi kot srednješolka.

Strah ne zmaga: Šole, ki strah spreminjajo v pogum

Strah ni le ovira, ampak priložnost za rast, kar dokazujejo zgodbe otrok in učiteljev. V Sloveniji 17 % mladostnikov bremeni anksioznost, mnogi jo občutijo že v osnovni šoli. Projekt "Od Alje do Žana", ki ga vodijo Fundacija Alma, Slovenska filantropija in Zveza Anite Ogulin - ZPM pod vodstvom dr. Anice Mikuš Kos, gradi šole, kjer strah ni več tabu – skozi poslušanje, požiralce skrbi in tople besede. Tako otroci najdejo moč za premagovanje tesnobe. Ko vprašamo "Česa te je strah?" in obljubimo "Skupaj zmoreva," strah postane učitelj poguma.