V času, ko raziskave kažejo, da kar 17 % slovenskih mladostnikov razmišlja o samomoru in 28 % trpi zaradi psihosomatskih težav, kot so anksioznost in osamljenost, šole postajajo ključni prostori za podporo duševnemu zdravju otrok. Strah, osamljenost ali občutek neuspeha pogosto tiho bremenijo mlade, a včasih je dovolj preprosta gesta – prijazna beseda, iztegnjena roka ali trenutek razumevanja –, da se teža razblini. Projekt Od Alje do Žana, ki ga na desetih pilotskih osnovnih šolah izvajajo Fundacija Alma, Slovenska filantropija in Zveza Anite Ogulin - ZPM pod strokovnim vodstvom dr. Anice Mikuš Kos, dokazuje, kako spodbujanje dejanj medsebojne pomoči spreminja šole v prijaznejša okolja.

 Skozi zgodbe učiteljev poglejmo, kako medsebojna pomoč gradi mostove in krepi skupnost.

Kako so stoli sami zlezli na tla : učiteljica drugega razreda na OŠ

Vsako jutro, ko sem vstopila v razred, me je pričakal enak prizor: stoli, ki so še vedno počivali na mizah, kot bi si privoščili dodatnih pet minut spanja. Otroci pa so vstopali, odlagali torbe, klepetali, se igrali in ... čakali. Čakali, da se bo stol sam postavil na tla.

Otroci, stoli! sem opomnila, kot že stotič. Nekateri so se takrat zdrznili in hitro začeli zlagati stole na tla, drugi pa so ostali zatopljeni v svoje misli, seveda, konstruiranje letala iz lego kock je veliko bolj po meri otroške duše kot pa urejanje učilnice.

In potem je bila tu še omara z igračami. Ta čudežna skrinja, ki se je vsak dan znova odprla, a se nikoli ni zaprla sama od sebe. Ko sem po malici zagledala raztresene domine, kocke in figurice, sem zavzdihnila: Otroci, igrače spet niso pospravljene.

Ampak jaz se nisem igral s kockami! Jaz sem svoje karte pospravila! To ni moje!

Tako je šlo dan za dnem in vsakič smo porabili toliko in toliko časa za detektivsko dejavnost – kdo je odgovoren? Ja, še ena od skritih profesij, ki jim pedagoško izobraževanje posveča absolutno premalo časa (grožnja z video kamerami namreč ne deluje vedno).

Lučka v megli: Drevo dobrih del

Jutranji pozivi in utrujajoče ponavljanje navodil so mi že rahlo načenjali potrpljenje. Čeprav imam rada svoj razred in svoje učence, sem začutila, da potrebujemo nekaj drugačnega. In tako se je rodila ideja – zbirajmo dobra dela! Na panoju je zraslo drevo. Sprva golo, osamljeno, žalostno. A z vsakim prostovoljnim in samoiniciativnim opravilom je dobilo nov zelen list. Dobro delo ni, da se pripraviš na matematiko, ker je to pač tvoja dolžnost, šteje pa:

- Brisanje pulta, prekritega z oceanom sladkega čaja.

- Pobiranje radirk in svinčnikov, ko skrivnostno padejo na tla in tam čakajo na rešitelja.

- Pomoč reditelju, ki mu iz rok uide vrečka koruznih kosmičev in se raztrešči do roba vesolja.

In zgodil se je preboj. Pri uri likovne umetnosti smo razred uspešno spremenili v čudežno deželo papirnatih travnikov, ko naenkrat Tine z navdušenjem vzklikne: A lahko jaz pometem? In Jaka doda: Jaz bom pomagal s smetišnico! Kaj? Prostovoljci? Brez mojega priganjanja? Seveda sem v naš piskrček dogajanja pridala še glavno začimbo – dodaten motiv. Dogovorili smo se, da si bo razred za 100 dobrih del prislužil nagrado - dodatno uro športa. Glasovanje je bilo tajno, a po pravici povedano, dodatna ura igranja in več branja Kljukca (čeprav je razredni heroj) nista imela za zmago niti najmanjših možnosti.

Trenutno smo pri številki 87! Najlepše pri vsem tem pa je, da otroci delujejo skupaj, imajo cilj kot skupina, kar jih še dodatno povezuje. In še to - marsikaj postorijo, pa celo pozabijo na drevesni listek. Tudi moja jutra so postala veliko prijetnejša. Ko vstopim v razred, me ne pozdravi več gozd stolov, ki štrlijo v zrak. To je pravzaprav precej dober začetek dneva.

Topel sprejem po daljši odsotnosti : Učiteljica slovenščine na OŠ

Učenka je bila dalj časa odsotna od pouka zaradi čustvene in socialne stiske. Dan preden se je vrnila v šolo, je razredničarka pripravila razred na njen prihod. Razred je bil zelo uvideven, nihče ni spraševal ne razredničarke ne učenke naslednji dan, kje je bila, kaj se je dogajalo, saj so razumeli, da bi tovrstna vprašanja v njej sprožila še večjo stopnjo anksioznosti. Sošolci so ji pokazali podporo, ji nudili zapiske in pomoč pri učenju zamujene snovi, spremljali so jo, da se ni počutila osamljeno. Učenka se je hitro ponovno vključila v razredno skupnost, saj so ji sošolci pokazali, da je nepogrešljiv del le-te.

Kuharska ura, ki je spremenila vse : Učiteljica biologije na OŠ

V šesti razred naše osnovne šole je posijalo sonce - tisto, ki posije, ko se nekaj lepega zgodi med otroki. V šoli smo imeli kuharsko delavnico. Učence sem razdelila v pare. Ana in Lina sta naključno pristali skupaj.

Ana, tiha, a samozavestna deklica, ki je vedno brez težav razumela matematiko in Lina, zvedava in polna idej, a vedno malce zmedena, ko je šlo za številke, ulomke ali enačbe.

Skupaj sta pripravljali sadne kroglice. Merili, tehtali, delili – in prav pri deljenju količin za recept se je začelo. Lina je tiho vzdihnila, ko ni vedela, kako razpoloviti 3/4 skodelice. Ana ji je prijazno razložila in pokazala kako to stori ona.

Učiteljica, ki je vse to opazovala, je mimogrede predlagala: Ana, zakaj pa ne bi ti pomagala Lini še pri učenju za test? Saj vidiš, kako dobro razlagaš.

Po pouku sta ostali v razredu. Stali sta pred tablo. Ana je pisala, Lina je gledala in tuhtala. Črte, številke, nič ne razumem... zmeda v glavi. Lina je že skoraj obupala. Jaz tega ne bom nikoli razumela, je rekla tiho.

Ana pa ni odnehala. Prijela je gobo, zbrisala vse in začela znova – počasneje, z barvnimi flomastri, s primeri iz kuhinje, življenjskimi primeri. Namesto suhoparne enačbe sta računali, koliko jabolčnih krhljev potrebuješ za vse sošolce, če imaš le tri jabolka.

Nekaj se je premaknilo. Lina je prvič sama rešila nalogo. Oči so se ji zasvetile. Ana je plosknila in se nasmejala. Objela jo je. Takrat ni bilo več samo matematike. Zgodilo se je prijateljstvo, zaupanje, potrpežljivost.

Ko je Lina naslednji teden uspešno rešila test, sta si z Ano dali petko. Iz zadnje klopi sem ju le opazovala – z nasmehom, ki je govoril več kot besede.

Vsaka od učenk je iz te izkušnje pridobila nekaj novega: Ana občutek, da zna pomagati, Lina pa tisto nežno, a neprecenljivo gotovost: Tudi jaz zmorem!.

Prijaznost je most med stisko in upanjem

Medsebojna pomoč, ki jo spodbuja projekt Od Alje do Žana, presega zgolj prijazne trenutke – je pomemben gradnik duševnega zdravja otrok, kar je v Sloveniji, kjer 28 % otrok poroča o psihosomatskih težavah, še posebej pomembno.

Zgodbe o drevesu dobrih del, toplem sprejemu sošolke po dolgi odsotnosti in kuharski uri dokazujejo, da že majhna dejanja ustvarijo spremembo. Otroci, ki občutijo podporo, razvijajo odpornost, tisti, ki pomagajo, pa krepijo svojo samozavest in empatijo. Projekt Od Alje do Žana nam kaže, da šole niso nujno le prostori učenja, postanejo lahko srca skupnosti, kjer je prijaznost pomembna vrednota. .

Predstavljajte si šolo, kjer vsak otrok ve, da ni sam. Predstavljajte si svet, kjer lepa, prijazna beseda lepo, prijazno mesto najde. Ta svet se začenja z nami – z vami, ki berete te zgodbe. Danes vprašajte otroka, partnerja, prijatelja ali sodelavca: Kaj potrebuješ? Kako ti lahko pomagam? Morda bo vaš nasmeh tisti, ki bo nekomu vrnil pogum. Morda bo vaša roka tista, ki bo pomagala pomoči potrebnemu. Prijaznost naj ne bo  le enkratno dejanje – naj postane del vsakdana.