Tišina, umikanje in razdražljivost: znaki, da se mladostnik morda spopada z večjo stisko, kot si predstavljamo

Toda včasih se za takšnim vedenjem skriva veliko več kot običajna potreba po zasebnosti in samostojnosti. Duševna stiska se pri mladostnikih namreč ne izraža vedno z žalostjo ali jokom. Lahko se pokaže kot tišina, jeza, umikanje, izguba zanimanja ali nenadna sprememba vedenja.

Mladostništvo je obdobje intenzivnega telesnega, čustvenega in socialnega razvoja. Mladi oblikujejo svojo identiteto, iščejo sprejetost med vrstniki, postajajo samostojnejši in se učijo razumeti lastna čustva. Obenem se srečujejo s pritiski šole, pričakovanji okolice, spremembami v prijateljskih odnosih in vprašanji o svoji prihodnosti. Vsega tega pogosto še ne znajo ubesediti. Lahko čutijo tesnobo, žalost, sram ali nemoč, vendar ne vedo, kako bi o tem spregovorili. Nekateri se bojijo, da jih starši ne bodo razumeli, drugi nočejo pokazati ranljivosti, tretji pa niti sami ne prepoznajo, kaj se z njimi dogaja.

Zato se stiska lahko izrazi skozi vedenje. Namesto da bi mladostnik povedal, da ga je strah, postane razdražljiv. Namesto da bi priznal, da se počuti osamljenega, zavrne povabilo na druženje. Namesto da bi prosil za pomoč, se zapre vase. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se približno vsak sedmi mladostnik, star od 10 do 19 let, sooča z duševno motnjo. Med pogostejšimi so anksiozne motnje, depresija in vedenjske motnje.

Nobena posamezna sprememba še ne pomeni, da ima mladostnik duševno motnjo. Vendar je pomembno, da starši opazijo, kadar se vedenje izrazito razlikuje od njegovega običajnega načina delovanja, zlasti če spremembe trajajo ali se stopnjujejo.

1. Vse pogosteje se umika in želi biti sam

Potreba po zasebnosti je v mladostništvu običajna. Toda pozorni moramo biti, če se najstnik nenadoma začne izogibati tudi ljudem, s katerimi je bil prej rad v stiku. Morda ne želi več preživljati časa s prijatelji, zavrača družinske dejavnosti ali se ne odziva na sporočila.

Takšno umikanje je lahko povezano z občutkom osamljenosti, strahom pred zavrnitvijo, medvrstniškim nasiljem, tesnobo ali depresivnimi simptomi.

2. Postane izrazito razdražljiv ali jezen

Duševna stiska se pri mladostnikih ne pokaže vedno kot žalost. Lahko se izrazi z nestrpnostjo, izbruhi jeze, prepiri in pretirano občutljivostjo na pripombe.

Če se najstnik odzove burno tudi na običajna vprašanja, je lahko v ozadju preobremenjenost ali občutek, da ga nihče ne razume. To seveda ne pomeni, da je treba vsako neprimerno vedenje opravičevati, vendar je smiselno poskusiti razumeti, kaj ga sproža.

3. Izgubi zanimanje za stvari, ki so ga prej veselile

Če mladostnik nenadoma opusti šport, glasbo, druženje ali druge dejavnosti, ki so mu prej veliko pomenile, je to lahko opozorilni znak. Posebej pomembno je, če ne gre zgolj za spremembo interesov, temveč za splošno izgubo motivacije in veselja. Izguba zanimanja za dejavnosti, ki so človeka prej veselile, je eden od možnih znakov depresije.

4. Spremenijo se njegove spalne in prehranjevalne navade

Duševna stiska se lahko pokaže tudi telesno. Mladostnik težko zaspi, se ponoči prebuja, spi bistveno več kot prej ali je čez dan nenehno utrujen. Lahko izgubi apetit, začne jesti bistveno več ali se njegova telesna teža izrazito spremeni. Takšne spremembe imajo lahko različne vzroke, vendar jih ne smemo samodejno pripisati samo odraščanju ali hormonskim spremembam.

5. Poslabšata se šolski uspeh in zbranost

Težave s koncentracijo, spominom in motivacijo lahko vplivajo na šolsko delo. Mladostnik, ki je prej redno opravljal naloge, začne pozabljati obveznosti, odlašati, izostajati od pouka ali dosegati slabše rezultate. Včasih starši to razumejo kot lenobo ali pomanjkanje discipline, vendar je lahko vzrok tudi tesnoba, depresivno razpoloženje ali druga duševna stiska.

6. Začne se vesti bolj tvegano

Pri nekaterih mladostnikih se stiska izrazi skozi impulzivno ali tvegano vedenje. Lahko začnejo pogosteje posegati po alkoholu ali drugih psihoaktivnih snoveh, se zapletajo v konflikte ali se vedejo na načine, ki jih prej niso poznali. Tudi samopoškodovanje je lahko znak hude čustvene stiske. Nekateri mladostniki se poškodujejo, ker ne znajo drugače izraziti ali obvladati intenzivnih čustev. Takšno vedenje je treba vedno jemati resno, ne glede na to, ali mladostnik govori o samomoru.

Kako razlikovati običajno najstniško vedenje od resnejše stiske?

To je eno najtežjih vprašanj za starše. Mladostniki se naravno spreminjajo, potrebujejo več zasebnosti, včasih so razdražljivi in se ne želijo pogovarjati z odraslimi. Vsak prepir, slab dan ali umik v sobo zato še ne pomeni, da je nekaj narobe. NIJZ opozarja, da je treba biti pozoren predvsem na večje ali nenadne spremembe vedenja in čustvovanja. Pomembni so trije dejavniki:

Trajanje: ali sprememba traja več dni, tednov ali se ponavlja?

Intenzivnost: ali je vedenje bistveno drugačno kot prej?

Vpliv na življenje: ali težave vplivajo na šolo, spanje, prehranjevanje, odnose in vsakodnevne dejavnosti?

Če se mladostnik vse bolj zapira vase, izgublja zanimanje za stvari, ki so ga prej veselile, ali ne zmore več običajnih obveznosti, je smiselno poiskati pomoč. Ni treba čakati, da postane stiska zelo huda.

Prva napaka je, da pogovor začnemo z očitki. Stavki, kot so "Zakaj si ves čas v sobi?", "Spet si slabe volje" ali "V tvojih letih sem moral sam poskrbeti zase", lahko mladostnika še bolj oddaljijo. Boljši pristop je miren, neposreden in nevsiljiv. Starši lahko povedo, kaj opažajo, ne da bi takoj sklepali, kaj je vzrok. Na primer: "Opazila sem, da zadnje čase veliko časa preživiš sam in da se manj družiš. Ne želim te siliti v pogovor, ampak rada bi vedela, ali te kaj obremenjuje." Pomembno je, da mladostniku damo čas. Morda ne bo želel govoriti takoj, morda bo odgovoril samo z nekaj besedami. To še ne pomeni, da pogovor ni bil pomemben. Pri tem si velja zapomniti:

- poslušajmo, ne da bi takoj presojali;

- ne zmanjšujmo njegovih težav s stavki, da pretirava ali da imajo drugi večje probleme;

- ne zahtevajmo, da nam takoj pove vse;

- pokažimo, da smo na voljo tudi takrat, ko ne zna pojasniti, kaj ga muči;

- ponudimo konkretno pomoč, ne le splošnega nasveta, naj se pogovori z nekom.

Če se mladostnik lažje odpre drugi odrasli osebi, na primer sorodniku, trenerju, učitelju ali šolski svetovalni delavki, je tudi to lahko pomemben prvi korak.

Če spremembe trajajo, se stopnjujejo ali mladostnika ovirajo pri vsakodnevnem življenju, je priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Prvi korak je lahko pogovor z izbranim pediatrom oziroma osebnim zdravnikom ali šolsko svetovalno službo. V Sloveniji delujejo tudi centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer so na voljo različni strokovnjaki za obravnavo duševnih težav mladih.

Posebej resno je treba jemati izjave, kot so Vsem bi bilo bolje brez mene, Nič več nima smisla ali Ne zdržim več. Če mladostnik govori o samopoškodovanju ali samomoru, ga vprašajmo neposredno, ali razmišlja o tem, da bi si kaj naredil. Takšno vprašanje ne poveča tveganja, ampak lahko omogoči, da pravočasno prepoznamo nevarnost. Če obstaja neposredna nevarnost, pokličimo 112 in mladostnika ne puščajmo samega.

V Sloveniji je na voljo več oblik podpore:

TOM telefon: 116 111 – brezplačen telefon za otroke in mladostnike, vsak dan med 12. in 20. uro.

Spletna svetovalnica To sem jaz – mladostniki lahko anonimno zastavijo vprašanje in dobijo odgovor strokovnjakov.

Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik: 116 123 – brezplačen pogovor 24 ur na dan.

Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 – vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov – strokovna pomoč v okviru zdravstvenih domov.

Če je mladostnik v neposredni nevarnosti, pokličite 112.

Mladostnik, ki se umika, je razdražljiv ali se ne želi pogovarjati, ni nujno neposlušen, len ali zgolj v obdobju običajnega najstniškega uporništva. Morda se spopada z občutki, ki jih še ne zna razumeti ali izraziti. Starši ne morejo vedno preprečiti stiske, lahko pa veliko naredijo, če spremembe opazijo, jih ne odpravijo kot nepomembne in mladostniku pokažejo, da mu ni treba vsega reševati sam. Včasih je najpomembnejši prvi korak prav to, da odrasli ne vidijo samo vedenja, ampak poskušajo razumeti, kaj se skriva za njim.

Viri: NIJZ, WHO, UNICEF, Program MIRA, TOM telefon