Zakaj mladi o svojih težavah lažje spregovorijo z neznanci na spletu kot z lastnimi starši?

Staršem ne pove ničesar, čeprav ga imajo radi in mu želijo pomagati. Zakaj je včasih lažje spregovoriti z nekom, ki ga ne poznamo, kot z ljudmi, ki so nam najbližje? Razlogi so povezani s strahom pred obsojanjem, potrebo po zasebnosti, občutkom nadzora in tudi z načinom, kako mladi doživljajo odnose s starši.

Ena od največjih prednosti spletnega pogovora je občutek distance. Mladostniku ni treba sedeti nasproti sogovornika, opazovati njegovega izraza na obrazu ali se takoj odzvati na vprašanje. Lahko si vzame čas, premisli, kaj želi povedati, in sporočilo napiše takrat, ko zbere dovolj poguma. Pisanje je lahko lažje tudi zato, ker človeku omogoča, da svoja čustva najprej uredi v besede.

Nekateri mladostniki težko govorijo o sramu, strahu, osamljenosti, spolnosti, telesni podobi ali težavah v družini. Ko pišejo, imajo več občutka nadzora nad tem, koliko bodo razkrili. Raziskave spletnega samorazkrivanja pri mladostnikih kažejo, da lahko spletna komunikacija nekaterim olajša začetek pogovora o osebnih težavah. To je lahko posebej pomembno pri mladih, ki so bolj zadržani ali tesnobni in jim je neposreden pogovor težji.

Mladostnik lahko starše zelo ljubi in jim hkrati ne zaupa vseh svojih težav. Včasih ga skrbi, da bodo razočarani, jezni ali žalostni, če bodo izvedeli, kaj se dogaja. Morda ima težave v šoli, se sooča z zavrnitvijo vrstnikov, je nezadovoljen s svojim telesom ali se spopada z duševno stisko. Lahko ga je strah, da bodo starši njegovo težavo razumeli kot posledico napačnih odločitev, pomanjkanja discipline ali pretirane občutljivosti.

Nekateri se bojijo tudi, da bodo starši takoj poskušali prevzeti nadzor nad situacijo: pregledovali telefon, omejili uporabo družbenih omrežij, prepovedali druženje ali zahtevali pojasnila. Če pričakujejo takšen odziv, se lahko odločijo, da bodo raje molčali. To ne pomeni nujno, da so starši slabi ali da mladostnik nima dobrega odnosa z njimi. Včasih je dovolj že strah pred morebitnim odzivom, da se ne odloči za pogovor.

Anonimnost je eden pomembnih razlogov, zaradi katerih mladi poiščejo pomoč na spletu. Če jim ni treba razkriti imena, priimka ali drugih osebnih podatkov, lahko lažje spregovorijo o temah, ki jih sicer spremljajo sram, zadrega ali strah pred stigmo. V slovenski spletni svetovalnici #Tosemjaz lahko mladostniki anonimno zastavijo vprašanje in dobijo odgovor strokovnjaka. Na voljo so tudi pogovori s strokovnjaki v okviru objavljenega urnika. Takšna oblika pomoči mladim omogoča, da prvič spregovorijo o težavi, ne da bi morali takoj o njej govoriti doma ali v šoli.

Po podatkih NIJZ je spletna svetovalnica v 25 letih delovanja odgovorila na več kot 60.000 vprašanj mladih. V mreži sodeluje približno 100 strokovnjakov z različnih področij, med drugim psihologije, medicine, socialnega dela in pedagogike. To kaže, da spletni prostor ni nujno samo okolje za površinske stike ali zabavo. Lahko je tudi pomembna vstopna točka do strokovne podpore.

Razlika med generacijami lahko vpliva na to, kako mladostnik doživlja pogovor s starši. Odrasli morda ne razumejo pomena spletnih odnosov, pritiska družbenih omrežij, spletnega izključevanja ali primerjanja z drugimi. Za odraslega je lahko spor v skupinskem klepetu nepomemben dogodek. Za najstnika pa lahko pomeni izgubo prijateljstva, izključitev iz družbe ali strah, da ga bodo naslednji dan v šoli vsi zavračali.

Če starši težavo hitro odpravijo z besedami, kot so To ni nič takega, Samo odloži telefon ali V naših časih tega ni bilo, lahko mladostnik dobi občutek, da ga ne razumejo. Naslednjič bo morda raje poiskal nekoga, ki pozna njegovo spletno okolje in mu bo prisluhnil brez takojšnjega vrednotenja. Pri tem je pomembno, da odrasli ne podcenjujejo težav samo zato, ker se dogajajo na spletu. Spletni odnosi so za mlade del resničnega življenja, zato so lahko tudi spletno nasilje, zavračanje in poniževanje vir zelo resnične stiske.

V obdobju odraščanja postajata samostojnost in zasebnost vse pomembnejši. Najstnik se postopoma ločuje od staršev, oblikuje lastna stališča in preizkuša različne načine izražanja svoje identitete. Zaupati staršem pomeni, da jim razkrije del svojega notranjega sveta, ki ga morda še sam ne razume povsem. Lahko ga skrbi, da bodo začeli postavljati dodatna vprašanja, zahtevali podrobnosti ali poskušali odločati namesto njega.

Pri spletnem pogovoru ima občutek, da sam določa meje. Lahko pove samo toliko, kolikor želi, in pogovor prekine, če mu postane neprijetno. Ta občutek nadzora lahko zmanjša strah pred razkrivanjem osebnih težav. Toda pomembna je razlika med anonimnim pogovorom z usposobljenim svetovalcem in zaupanjem naključnemu neznancu na družbenem omrežju. Pri prvem gre za organizirano obliko podpore, pri drugem pa ni nujno jasno, kdo je na drugi strani zaslona in kakšni so njegovi nameni.

Ne nujno. Spletni pogovor je lahko koristen prvi korak, vendar ni vsak spletni stik varen ali dobronameren. Mladostnik lahko naleti na osebo, ki njegovo ranljivost izkoristi, ga spodbuja k tveganemu vedenju, zahteva intimne fotografije ali ga prepričuje, naj o pogovoru ne pove nikomur. Lahko prejme tudi napačne zdravstvene informacije ali škodljive nasvete.

Zato je pomembno, da mladi osebnih podatkov, naslovov, gesel in intimnih fotografij ne pošiljajo neznancem. Če jih nekdo izsiljuje, jim grozi ali jih sili v skrivnosten odnos, naj se obrnejo na zaupanja vredno odraslo osebo. Tudi kadar je spletni pogovor varen, ne more vedno nadomestiti strokovne obravnave. Če se mladostnik spopada z dolgotrajno tesnobo, depresijo, samopoškodovanjem ali samomorilnimi mislimi, potrebuje ustrezno strokovno pomoč.

Najpomembnejše je, da starši ustvarijo okolje, v katerem se mladostnik ne bo bal posledic iskrenosti. To ne pomeni, da se morajo z vsem strinjati ali da ne smejo postavljati meja. Pomeni pa, da morajo znati najprej poslušati in šele nato ukrepati. Pomaga lahko nekaj preprostih sprememb:

Ne začnite pogovora z očitki. Namesto Zakaj mi ničesar ne poveš? poskusite z Rad bi razumel, kaj se dogaja. Lahko mi poveš, tudi če je težko.

Ne zmanjšujte pomena težav. Kar se odraslemu zdi nepomembno, je lahko za mladostnika zelo boleče.

Ne zahtevajte takojšnjih odgovorov. Včasih potrebuje čas, da sploh ugotovi, kaj želi povedati.

Spoštujte njegovo zasebnost. Če vam zaupa osebno težavo, je ne uporabljajte pozneje kot argument v prepiru.

Vprašajte, kakšno pomoč potrebuje. Morda želi samo, da ga poslušate, morda potrebuje nasvet ali pomoč pri iskanju strokovnjaka.

Ne kaznujte ga zaradi iskrenosti. Če se boji, da bo za razkritje težave kaznovan, bo naslednjič verjetno še težje spregovoril.

Pomembno je tudi, da starši ne pričakujejo, da bodo edini zaupni odrasli v življenju svojega otroka. Včasih se mladostnik lažje pogovori s sorodnikom, učiteljem, šolsko svetovalno delavko, trenerjem ali strokovnjakom. Tudi to je lahko dragocena oblika podpore.

V Sloveniji je na voljo več oblik podpore:

TOM telefon: 116 111 – brezplačen telefon za otroke in mladostnike, vsak dan med 12. in 20. uro.

Spletna svetovalnica To sem jaz – mladostniki lahko anonimno zastavijo vprašanje in dobijo odgovor strokovnjakov.

Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik: 116 123 – brezplačen pogovor 24 ur na dan.

Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 – vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj.

Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov – strokovna pomoč v okviru zdravstvenih domov.

Če je mladostnik v neposredni nevarnosti, pokličite 112.

Če mladostnik lažje zaupa neznancu na spletu kot staršem, to ni nujno znak, da mu družina ne pomeni nič. Lahko pomeni, da se v neposrednem pogovoru boji obsojanja, izgube zasebnosti ali nerazumevanja. Anonimnost in možnost, da sam določa tempo pogovora, mu lahko pomagata narediti prvi korak. Za starše je zato pomembno, da spletnega iskanja pomoči ne razumejo kot izdaje zaupanja ali zavračanja družine. Lahko ga sprejmejo kot priložnost, da mladostnik končno spregovori o tem, kar ga obremenjuje.

Cilj ni, da bi mladostnik vse težave nujno najprej zaupal staršem. Cilj je, da ima ob sebi varne ljudi, ki mu znajo prisluhniti, ga ne obsojajo in mu pomagajo priti do ustrezne podpore – na spletu in v resničnem življenju.

Viri: NIJZ, WHO, TOM telefon, #Tosemjaz, Journal of Adolescence, JMIR Mental Health