Eksistencialisti trdijo, da sta tako smisel kot tudi pomen obstoja različna in individualizirana za vsakega posameznika. Opredeljuje nas naš obstoj, naš obstoj pa je sestavljen iz našega odnosa do drugih ljudi in stvari v svetu. Po trditvah te veje filozofije se mora vsak posameznik sam odločiti in zavezati smislu ter smeri v življenju.

Zgodovina eksistencializma

Søren Kierkegaard je bil danski filozof iz 19. stoletja, ki velja za očeta eksistencializma. Bil je kritičen do krščanstva in religiozne filozofije, pri čemer je poudarjal življenje posameznika znotraj realnosti in ne abstraktnih miselnih eksperimentov.

Verjel je, da si morajo posamezniki osmisliti svoje življenje, namesto da bi ga prejeli od družbe ali religije. Kierkegaard se je dodatno osredotočil na človekovo čustvovanje, zlasti na tesnobo, ki jo prinašata odločanje ter odkrivanje smisla in vrednosti v življenju.

Drugi zgodnji eksistencialni filozofi, vključno s Friedrichom Nietzschejem in Fjodorjem Dostojevskim, so pisali o ustvarjanju lastne identitete, da bi osmislili obstoj. 

Nezmožnost identifikacije smisla v življenju povzroča tesnobo, znano kot eksistencialna kriza.

Skozi devetnajsto stoletje so eksistencialni pisci ustvarjali romane in igre, ki so vsebovali analogije in metafore za obstoj in pomen posameznikov pri določanju lastnega pomena.

Številni eksistencialni filozofi so raziskovali tesnobo, ki jo prinaša odgovornost, da si ustvariš svoj smisel v življenju. V svetu, kjer si sam ustvarjaš svoj pomen, zlahka zapadeš v prepričanje, da življenje nima pomena. Vendar pa eksistencialisti verjamejo, da se je pomembno odločiti za nadaljevanje in da moramo najti ta individualni pomen.

Kaj je eksistencialna terapija?

Nemški psihoanalitik Otto Rank velja za prvega terapevta, ki se je ukvarjal z eksistencialno terapijo. Poudarjal je trenutne občutke in misli, namesto da bi se osredotočal na pretekle izkušnje ali podzavest pri zdravljenju.

Verjel je, da se morajo ljudje naučiti učinkovitejših načinov razmišljanja in delovanja, da bi premagali težave z duševnim zdravjem.

Eksistencialna terapija temelji na naslednjem:

- Vsak človek je sposoben samozavedanja,

- Vsak človek ima svobodno voljo in je odgovoren za svoje svobodne odločitve,

- Vsak človek je edinstven in ga je mogoče razumeti le skozi medsebojne odnose z drugimi,

- Vsak človek se nenehno preporaja in poustvarja,

- Pomen se nenehno spreminja in nihče ne more v celoti razumeti pomena svojega življenja, ker se vedno spreminja,

- Vsak človek doživlja tesnobo kot del svoje človeške izkušnje,

- Smrt je neizogibna in daje življenju smisel.

Eksistencialni terapevti verjamejo, da tesnoba izhaja iz negotovosti glede spreminjajoče se narave smisla življenja in negotovosti glede obstoja v svetu, vključno s fizičnim svetom, 'svetom', ki vključuje odnose z drugimi ljudmi, in odnosom, ki ga ima vsak posameznik sam s seboj.

Eksistencialni terapevt bo klientom pomagal pri soočanju s tesnobo glede njihovega obstoja, kot so strah pred smrtjo, strah pred osamljenostjo, strah pred napačnimi odločitvami zaradi svobode, ki jo imajo, in strah pred življenjem brez pomena. Ko se soočimo s temi strahovi, doživljamo psihično stisko.

Eksistencialni terapevt pomaga, da se oseba osredotoči na osebno odgovornost za sprejemanje odločitev. Pomaga ji razviti vpogled v razloge, zakaj se odloča, in sprejemati prihodnje odločitve na podlagi vrednot in pomena, ki ga prepozna zase.

Ali je eksistencialna terapija učinkovita?

Viktor Frankl, avstrijski psihiater, je raziskoval bolnike na bolnišničnem zdravljenju odvisnosti od drog in opazil, da je uživanje substanc lahko metoda za soočanje z zaznano nesmiselnostjo življenja.

Raziskave kažejo, da eksistencialna terapija, osredotočena na pomen, lahko pomaga ublažiti simptome duševnega zdravja, vendar ni bilo dokazano, da vpliva na osebni občutek dobrega počutja.

Poleg tega se ni izkazalo, da bi izkustveni in kognitivni pristopi k eksistencialni terapiji ublažili simptome. Podporna in ekspresivna eksistencialna terapija je pokazala le majhen vpliv na simptome duševnega zdravja in ni dokazano izboljšala občutka dobrega počutja.

Vendar mnogi eksistencialni terapevti poudarjajo, da 'na dokazih temelječa praksa' zahteva posebne, nadzorovane načine zdravljenja, ki ne vodijo k eksistencialnemu pristopu k zdravljenju. Komponente eksistencialne terapije, vključno s poudarkom na terapevtskem odnosu in iskanju občutka pomena, je težko objektivno izmeriti v raziskovalnem okolju.

Intervencije eksistencialne terapije

Eksistencialna terapija ponuja posebne intervencije, ki lahko klientom pomagajo razviti občutek smisla in ublažiti simptome duševnega zdravja.

Eksistencialne intervencije vključujejo:

Štirje svetovi človeške eksistence. 

Eksistencialni terapevti verjamejo, da ljudje obstajamo v štirih svetovih: fizičnem, družbenem, osebnem in duhovnem. Terapevt klientu pomaga ugotoviti, katerega od svojih svetov še ni v celoti raziskal in katera protislovja med štirimi svetovi bi lahko povzročala stisko.

Kartografski pogled na svet. 

Posameznikov pogled na svet vključuje pričakovanja, predpostavke in prepričanja o sebi, svetu in drugih ljudeh na svetu. Z boljšo artikulacijo svojega pogleda na svet lahko človek ugotovi, katere spremembe v vedenju lahko naredijo življenje bolj izpolnjeno.

Izogibanje poimenovanju. 

Terapevt opozori, kdaj se klient izogiba tako, da razpravlja o preteklosti in prihodnosti in ne o sedanjih dogodkih ali se opisuje kot pasivno doživljanje življenja, namesto da aktivno sprejema odločitve.

Razvijanje čustvenega besednjaka. 

Terapevt klientu predstavi seznam svojih najpogostejših čustvenih stanj in razišče, katera čustva ni vključil, ter razišče razloge, zakaj je morda ta stanja spregledal.

Prevzem lastništva. 

Ker eksistencialisti močno verjamejo v svobodno voljo, bo eksistencialni terapevt svojim strankam pomagal prevzeti lastništvo nad svojimi odločitvami in posledicami teh odločitev.

Raziskovanje vrednot. 

Terapevt vodi klienta z 'vprašanji o vrednotah', kot je 'Kako želite živeti svoje življenje?' in 'Kakšen je vaš splošni občutek pomena?'

Igranje vlog. 

Terapevt in klient igrata idealne življenjske scenarije, na primer, katere posebne podrobnosti bi pokazale, da klient živi svoje najbolj smiselno življenje. To stranki pomaga ugotoviti, kaj ji pomeni 'smiselno življenje'.

Tveganja in omejitve eksistencialne terapije

Kot je že opisano zgoraj, eksistencialni terapiji manjka trdna raziskovalna podpora, ki bi dokazala njeno učinkovitost. Čeprav je eksistencializem težko empirično preučevati, je lahko težko razumeti, kakšen je napredek pri zdravljenju, če le-ta ni jasno opredeljen.

Podobno je eksistencialna terapija deležna kritik zaradi nejasnih pristopov in ciljev, čeprav to posameznim strankam omogoča, da najdejo smisel na način, ki jim najbolj ustreza.

Ali lahko eksistencialna terapija zdravi travmo?

Ker se eksistencializem osredotoča na posameznikovo svobodo in izbiro, ta pristop zdravljenja pogosto ni idealen za primere travm in zlorab. Poudarjanje osebne odgovornosti za stanje v življenju je namreč mogoče razumeti kot obtoževanje žrtev, kar pa v nobenem primeru in nikoli ni dopustno. 

Vir: tinybuddha, health, verywellmind