Prav tako, kot je žalovanje univerzalno, je po drugi strani tudi zelo osebno. Nikoli ni linearno oziroma ne poteka po točno določenih pravilih in fazah, ampak je lahko ciklično, neurejeno, ponavljajoče. Lahko jočemo, se jezimo, smo obupani, pa spet besni in sprijaznjeni. Mislimo, da smo preboleli, a se ponovno vrnemo na začetek. Nobena od teh stvari ni nenavadna ali napačna. Gre za normalno pot prebolevanja, ki mu moramo slediti, saj vsakršno upiranje temu naravnemu čustvenemu procesu zavira in onemogoča soočenje z bolečino. Vsak žaluje na sebi lasten način, vendar obstajajo skupne značilnosti in vrstni red občutkov, ki jih doživljamo med prebolevanjem. 

Leta 1969 je švicarsko-ameriška psihiatrinja Elizabeth Kubler-Ross v svoji knjigi z naslovom 'O smrti in umiranju' zapisala, da lahko žalost razdelimo na pet stopenj. Opažanja so izhajala iz številnih let dela z na smrt bolnimi posamezniki. Njena teorija je postala znana kot Kubler-Rossov model. Čeprav je bila prvotno zasnovana za bolne osebe, so bile te faze žalosti prilagojene tudi za vse ostale, ki so se soočali s kakršno koli izgubo. Poleg omenjenih petih faz obstaja tudi več drugih modelov prebolevanja, med katerimi imajo nekateri sedem stopenj, drugi samo dve. 

5 stopenj žalovanja: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija, sprejetje. 

Vseh petih faz ne doživijo vsi in prav tako ne nujno v tem vrstnem redu. Žalovanje je za vsako osebo drugačno; nekateri se začnejo z izgubo spopadati v fazi pogajanja in se bodo nato znašli v jezi ali zanikanju. V eni od faz bo lahko nekdo ostal več mesecev, drugi morda nekaj tednov, medtem ko bo druge preskočil. Gre torej za fluiden proces, ki nima jasne oblike in pravil. 

Faza zanikanja: Žalost je čustvo, ki ga čutimo zelo močno in zelo globoko. Nič nenavadnega ni, če se na intenzivne občutke odzovemo s pretvarjanjem, da se izguba ali sprememba ne dogaja. Če resničnost zanikamo, imamo čas, da počasneje in bolj postopoma vsrkamo novico in jo začnemo predelovati. Gre za obrambni mehanizem, ki pomaga otopiti intenzivnost situacije. Ko se premaknemo iz faze zanikanja, pa bodo čustva, ki smo jih potlačili in skrili, začela naraščati. 

→ Primeri faze zanikanja: 

Prekinitev odnosa: "Trenutno je razburjen, saj ne misli resno, da se bova razšla. Jutri bo mislil drugače."

Izguba službe: "Zmotili so se. Jutri me bodo poklicali, da me potrebujejo."

Diagnoza bolezni: "To se mi ne dogaja. Rezultati so gotovo napačni."

Smrt ljubljene osebe: "Ni odšla. Vsak trenutek me bo poklicala po telefonu."

Faza jeze: Če zanikanje štejemo za mehanizem spoprijemanja z izgubo, ima jeza prekrivajoč učinek. Jeza v resnici skriva številna čustva in bolečino, ki jo nosimo. Lahko jo preusmerimo celo na druge ljudi – na primer na osebo, ki smo jo izgubili, na šefa, ki nas je odpustil, ali celo na objekte. Čeprav v racionalnem smislu vemo, da objekt jeze ni kriv za nastalo situacijo, so naši občutki v tistem trenutku premočni, da bi si to znali razumsko ovrednotiti. Jeza se lahko preoblikuje tudi v zagrenjenost ali zamero in morda sploh ne gre za izražen bes. Te faze ne doživijo vsi, nekateri pa se lahko v njej zadržijo dalj časa. Ko jeza popusti, lahko začnemo bolj racionalno razmišljati o dogajanju in čutiti čustva, ki smo jih potisnili stran.

→ Primeri faze jeze:

Prekinitev odnosa: "Sovražim ga! Obžaloval bo, da me je zapustil! "

Izguba službe: "Grozen šef je. Tožil ga bom!"

Smrt ljubljene osebe: "Če bi bolj skrbela zase, se to ne bi zgodilo."

Diagnoza bolezni: "Kako lahko bog dovoli, da se je to zgodilo!"

Faza pogajanja: Med žalostjo se lahko počutimo ranljive in nemočne. V takšnih trenutkih ni nič nenavadnega, če iščemo različne načine za povrnitev nadzora ali se želimo počutiti, kot da lahko vplivamo na izid dogodka. V pogajalski fazi lahko ustvarjamo več izjav, v smislu: 'kaj če', 'če bi le ...' Prav tako niso redki primeri, ko se religiozni posamezniki poskušajo dogovoriti z bogom ali višjo silo v zameno za ozdravitev ali olajšanje bolečine. Pogajanje je obrambni mehanizem pred čustvi žalosti, saj pomaga preložiti zmedo, bolečino …

→ Primeri faze pogajanja:

Prekinitev odnosa: "Če bi preživel več časa z njo, bi zagotovo ostala." 

Izguba službe: "Če bi delal več vikendov, bi videli, kako dragocen sem." 

Smrt ljubljene osebe: "Če bi jo poklical tisto noč, ne bi odšla ..." 

Diagnoza bolezni: "Če bi šli prej k zdravniku, bi to lahko ustavili." 

Faza depresije: Medtem ko sta jeza in pogajanje zelo aktivni fazi, lahko depresijo razumemo kot 'tiho' stopnjo prebolevanja. V zgodnjih fazah izgube morda bežimo pred čustvi in poskušamo ostati korak pred njimi. Do te točke pa jih je treba bolj zdravo sprejeti in jih predelati. Lahko se celo odločimo, da se bomo izolirali od drugih in na ta način lažje obvladali izgubo. To pa ne pomeni, da je depresija enostavna – tako kot druge faze žalosti je lahko zelo težka in neurejena. V tej fazi se lahko počutimo težko, zmedeno, neresnično … Depresija je neizogibna točka vsakršne izgube. Če se v njej zataknemo in se nam zdi, da ne moremo naprej, je potreben obisk strokovnjaka, ki nam pomaga prebroditi obdobje spoprijemanja. 

→ Primeri faze depresije: 

Prekinitev odnosa: "Zakaj sploh nadaljevati življenje?" 

Izguba službe: "Ne vem, kako od tukaj naprej ." 

Smrt ljubljene osebe: "Kaj sem brez nje?" 

Diagnoza bolezni: "Vse moje življenje se je v hipu končalo." 

Faza sprejetja: Sprejetje ni srečna ali vznemirljiva stopnja žalovanja. To nikakor ne pomeni, da smo se prebili mimo žalosti ali izgube, temveč to, da smo sprejeli in razumeli, kaj izguba pomeni za naše življenje. V tej fazi se lahko počutimo zelo različno, lahko se tudi močno spremenimo in iz tega zrastemo. 

→ Primeri faze sprejetja:

Prekinitev odnosa: "Na koncu se je izkazalo, da se je to moralo zgoditi, kar je v redu." 

Izguba zaposlitve: "Od tod bom lahko našel pot naprej in začel na novo." 

Smrt ljubljene osebe: "Srečen sem, da sem imel toliko čudovitih let z njo, in vedno mi bo ostala v spominu."

Diagnoza bolezni: "Imam priložnost, da stvari povežem in poskrbim, da v zadnjih tednih in mesecih naredim, kar sem si vedno želel." 

Pri modelu s sedmimi fazami žalovanja pa si sledijo faze: šok in zanikanje; bolečina in krivda; jeza in pogajanje; depresija; zavoj navzgor; rekonstrukcija in predelava; sprejemanje in upanje. 

Ključno je razumevanje, da prebolevanja nihče ne doživlja na enak način. Lahko traja tedne, mesece ali celo več, da nekdo sprejme izgubo – kar je seveda močno odvisno tudi od tega, kakšno vlogo je imel nekdo ali nekaj v našem življenju. Če se iz prebolevanja nikakor ne moremo izkopati, je treba pomoč poiskati pri strokovnjaku.

Anja Kovačič, spec. zakonske in družinske terapije