Gabor Maté je kanadski zdravnik z desetletjem izkušenj v družinski praksi, posebno pozornost pa je namenil otroškem razvoju, vplivu travme in možnim vseživljenjskim vplivom le-te na fizično in duševno zdravje ljudi. V povezavi s travmo je raziskoval in raziskuje povezavo med travmo in avtoimunskimi boleznimi, rakom, motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo, odvisnostmi in številnimi drugimi (bolezenskimi) stanji. 

Maté pravi, da travma, kar v grščini pomeni 'rana', ni tisto, kar se ti zgodi. "Je tisto, kar se zgodi v tebi kot posledica tega, kar se ti zgodi.'' Podaja primer, da denimo ne gre za udarec v glavo, ki ga dobimo, temveč za pretres možganov. Poudarja, da travma ni tisto, kar se nam zgodi, temveč čustva, ki se porodijo v nas. Konkretno pravi, da se to največkrat zgodi tako in tedaj, ko otrok z nekimi čustvi, ki jih še ni zmožen razumeti, ostane sam. 

Po njegovem mnenju obstajata dve vrsti travme

''Obstajata dve vrsti ran. Obstajajo travmatični dogodki z velikim T, ki vključujejo stvari, kot so zloraba, fizična ali psihična, v otroštvu in izguba starša ali skrbnika. Imamo in poznamo pa še tako imenovane majhne T travme. Otroka lahko ranimo ne le tako, da delamo 'slabe' stvari, temveč tako, da ne izpolnjujemo njegovih osnovnih potreb. Tudi ljubeči stari lahko nevede in zlahka svojim otrokom povzročijo manjše travme, ne da bi vedeli.'' 

Vsi imamo travme, ki jih je treba obravnavati s sočutjem in odgovornostjo

Vse travme je treba obravnavati s sočutjem, vendar je Gabor neomajen, da to ni izgovor za izogibanje osebni odgovornosti. 

Travma obstaja na osebni ravni, a tudi v kolektivni sferi – navaja preganjanje kanadskih staroselcev in posledično zasvojenost, bolezen in samomor, pa tudi dediščino rasizma in suženjstva v ZDA. V večini primerov, piše, je travma večgeneracijska: ''Na naše potomce prenašamo tisto, česar v sebi nismo razrešili.''

Če travma ostane nezaceljena in nepredelana, vpliva na naše življenje. "Na to, kako se počutimo sami s seboj, kako vidimo svet, kako se odzivamo na okolico in ljudi, kaj verjamemo o sebi, v kakšne odnose stopamo. Navsezadnje pa se travma, ko ostane dlje časa neizražena in nepredelana, kaže v obliki različnih bolezni.'' 

 Pri svojih skoraj 80 letih se še vedno uči o vplivih travme

Tudi zdaj, pri 79 letih, Maté še vedno odkriva načine, kako lahko travma vpliva na naše življenje. Nazadnje je odkrito spregovoril o svojih občutjih in čustvih, ko so ga ameriški mediji popljuvali, ker je imel intervju s princem Harryjem. Za slednjega je namreč dejal, da ima normalne odzive na nenormalne okoliščine. Povedal je, da so se ga negativni komentarji dotaknili in da se je kot človek in tudi kot zdravnik obrnil na svojega prijatelja psihiatra, s katerim je predelal še nepredelana čustva. ''To je bil moj sprožilec. Odgovorni smo za svoja čustva. Vsi imamo te gumbe. Če nekdo pritisne nanje, je naša odgovornost, da jih prepoznamo.''

'Vprašanje ni, zakaj odvisnost, temveč zakaj in od kod bolečina, ki povzroča odvisnost'

Številne stiske sodobne družbe so, pravi, naravni odzivi na nezdravo kulturo. Vzemimo zasvojenost, nekaj, česar se ne povezuje samo s pijačo in z drogami, ampak tudi s seksom, igrami na srečo, pornografijo, ekstremnimi športi in mobilnimi telefoni. Njegovo mnenje je, da osebnost, ki povzroča odvisnost, ne obstaja. Tudi odvisnost ni bolezen. 

Njegova mantra je: ''Vprašanje ni, zakaj odvisnost, temveč zakaj in od kod bolečina, ki povzroča odvisnost.'' Če želimo razumeti bolečino ljudi, moramo razumeti njihova življenja. Z drugimi besedami, zasvojenost je po njegovem mnenju normalen odziv na travmo. Z delom, s predelovanjem in sprejemanjem travme pa lahko pozdravimo tako samo travmo kot navsezadnje odvisnost. 

Um ni povezan s telesom, sta isti sistem 

Po Gaborjevem mnenju je napačno, da ločujemo, predvsem medicina, um in telo. ''Zdravniki smo izurjeni v ozkem biološkem pogledu.'' Pravi, da danes ne moremo več zanikati povezave med čustveno dinamiko in fizično patologijo. O tem govori v svoji knjigi Ko telo reče ne. Kot enega od mnogih primerov izpostavlja stres: ''Povzroča vnetje, spodkopava zdravo delovanje kromosomov, navsezadnje pa lahko na dolgi rok tudi vklopi gene, ki lahko sprožijo raka.'' Omenja študijo, ki je pokazala, da so imele ženske s hudo posttravmatsko stresno motnjo dvojno tveganje za raka na jajčnikih.

Maté je navdušen nad povezavo med umom in telesom.

Kako napačno označujemo travmo?

''Besedo travma danes uporabljamo na zelo promiskuitetne načine. Človek denimo reče ''Sinoči sem šel v kino. Bil sem travmatiziran.'' Biti razburjen ali travmatiziran sta dva različna pojma. Travma je, ko si dejansko ranjen in si posledično utesnjen in omejen s tem, kar se je zgodilo. Vsak travmatičen dogodek je stresen, ni pa vsak stresen dogodek travmatičen.''

V svojih knjigah navaja številne primere, ki povezujejo travmo iz otroštva in telesne bolezni v odrasli dobi. Kot je rekel britanski psiholog Richard Bentall, je povezava med stisko v otroštvu in duševno boleznijo tako močno dokazana kot povezava med kajenjem cigaret in pljučnim rakom.

Viri: Gabor Mate, Ko telo reče ne; knjiga & cbc.ca & theguardian & Wikipedija