Zdravnik je rekel, da je vse v redu, a dvom ostaja. V vsakdanjem pogovoru bi rekli, da je nekdo hipohonder, a v medicinskih priročnikih hipohondrija od leta 2013 sploh ne obstaja več. Razdelili so jo na dve ločeni motnji, razliko med njimi pa je pomembno poznati.
Zakaj je hipohondrija izginila iz priročnika
DSM, priročnik za diagnostiko duševnih motenj, je do leta 2013 hipohondrijo opredeljeval kot pretirano preokupacijo s strahom pred resno boleznijo. Diagnoza je zahtevala, da so simptomi medicinsko nepojasnjeni – kar se je v praksi izkazalo za nezanesljivo in stigmatizirajoče.
DSM-5 jo je zato razdelil na somatsko simptomatsko motnjo (SSM) in bolezensko anksiozno motnjo (BAM). Ko so raziskovalci na novo pregledali nekdanje hipohondre, je večina padla pod SSM in le manjši del v BAM. To je jasen znak, da večina ljudi z oznako hipohonder v resnici trpi zaradi pravih telesnih občutkov, ne le strahu.
Glavna razlika: kje je sidrišče stiske
Ključno vprašanje je, na čem temelji stiska; na dejanskih telesnih simptomih ali na strahu pred boleznijo, ki je morda sploh ni. Pri SSM oseba reče: "Imam te bolečine, omotico in nemir, kar me skrbi in spravlja v paniko." Pri BAM oseba jasno pove: "Fizično mi nič ni, a prepričan sem, da imam raka." Pri SSM so simptomi izraziti in moteči, diagnoza na primer velja tudi takrat, ko gre za potrjeno bolezen, na primer fibromialgijo, le da je odziv nesorazmerno hud. Pri BAM je obratno: telesno se ne dogaja skoraj nič, prevladuje pa nenehna zdravstvena tesnoba. Obe diagnozi zahtevata trajanje vsaj šestih mesecev.
Statistika in koga zadeva
SSM je veliko pogostejša v splošni populaciji, veliko večja prevalenca je v primarni zdravstveni oskrbi. BAM je redkejša ter pri moških in ženskah zastopana približno enako. Tipično se začne v zgodnji odraslosti, pogosto po kakšnem banalnem zdravstvenem zapletu. Pri obeh je komorbidnost visoka; depresija, anksiozne motnje in OKM so pogoste sopotnice.
Dva podtipa BAM, ki sta čisto nasprotna
BAM se kaže v dveh kontradiktornih oblikah. Pri prvi oseba neprestano išče zdravstveno oskrbo: vlačenje po ordinacijah, dodatne preiskave, neskončno guglanje in vsak teden nova hipoteza. Pri drugi je obratno, saj se oseba izogiba zdravnikom. Druga različica je klinično bolj zapletena, saj prizadeti pomoč redko sploh poišče.
Zakaj razlikovanje šteje in kako se zdravi
Razlikovanje je pomembno, ker določa, kako terapevt pristopi. Pri SSM gre za predelavo telesnih senzacij in zmanjšanje izogibanja, pri BAM pa za predelavo katastrofičnih misli in opuščanje ritualov, kot sta guglanje in merjenje pulza. Prvi izbor zdravljenja je kognitivno-vedenjska terapija (KVT), učinki katere so veliki in se ohranijo tudi leto po koncu terapije. Tehnike vključujejo izpostavljanje strahu brez varnostnih vedenj in opuščanje pomirjanja s strani zdravnikov ali bližnjih. Antidepresivi so učinkovita podpora, a sami po sebi redko zadostujejo.
Razlika med SSM in BAM določa, kako ljudem dejansko pomagati. Pri SSM v ospredje zdravljenja postavimo telesne simptome, pri BAM strah pred boleznijo. Če zdravstvena tesnoba ali telesni simptomi že pol leta krojijo vaš dan, je odgovor dejansko še en pregled. A tokrat v obliki pogovora s kliničnim psihologom ali psihiatrom.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV