Hipohondrija ali zdravstvena anksioznost

»Kaj pa, če je to znamenje na koži rakavo?«, »Roke se mi tresejo, kaj pa če je to že znak Alzheimerja?«, »V zadnjem času vedno bolj pozabljam imena, morda sem že dementen«, »Vsake toliko imam bolečine v trebuhu, morda imam katero od neozdravljivih črevesnih bolezni?«. Prav je, da skrbimo za svoje zdravje in ukrepamo, ko je to potrebno. A pri hipohondriji gre za pretirano zaskrbljenost glede zdravstvenega stanja ali razvoja bolezni. 

Takšne osebe se ne srečujejo le z velikimi skrbmi glede simptomov in znakov, ki jih opažajo, ampak imajo pogosto pridružene tudi nenormalne misli, občutke in vedenje. Stiska je zanje velika in na trenutke celo neobvladljiva, pogosto so tudi okupirani z mislijo, da so neozdravljivo bolni. Čeprav živijo v strahu in prepričanju o svoji bolezni, pa diagnostični testi in preiskave pokažejo, da ni z njim v resnici čisto nič narobe.

Kako prepoznamo hipohondrijo?

Hipohondrija oziroma zdravstvena anksioznost je torej motnja duševnega zdravja, ki se običajno začne v zgodnji odrasli dobi. Pogosto je sprožilec zanjo smrt ali težka bolezen bližnjega. Približno dve tretjini posameznikov s hipohondrijo ima sočasno motnjo, kot je denimo panična motnja, obsesivno kompulzivna motnja ali težja oblika depresije. Simptomi hipohondrije se lahko od osebe do osebe razlikujejo, kar je odvisno od številnih dejavnikov, kot so stres, starost, nagnjenost k zaskrbljenosti in tesnobi ...

Hipohondrija lahko vključuje nenehno pregledovanje telesa, če bi se pojavili, okrepili ali spremenili znaki morebitne bolezni. Prisotna je tudi skrb, da so lahko že izcedek iz nosu, trenutna bolečina v prsih, glavobol ali kruljenje v trebuhu znaki resne bolezni. Nekateri posamezniki zelo pogosto obiskujejo zdravnika in ostale specialiste, da bi jim ti potrdili ali ovrgli njihove skrbi. Nagnjeni so tudi k menjavanju osebnih zdravnikov ali iščejo številna strokovna mnenja. 

V družbi sorodnikov, prijateljev, sodelavcev pogosto govorijo o svojem zdravju ali bolezenskih znakih. Veliko časa preživijo na spletu, kjer prebirajo različne forume in spletne strani ter raziskujejo, kaj pomenijo določeni simptomi. V tem kontekstu so lahko osredotočeni samo na eno bolezen, ki jo preučujejo – na primer raka ali pa na določen del telesa – na primer: pljuča, če kašljajo. Če je prisoten strah pred sezonskimi boleznimi, kot je denimo gripa, so prepričani, da že navadno smrkanje pomeni bolezen. Ob obisku zdravnika niso čisto prepričani, ali je zdravstveni pregled dovolj natančen, testi in izvidi pa pravilni, zato jih skrbi, da njihova bolezen ostaja neprepoznana.

Velja omeniti, da ima hipohondrija dejansko lahko svoje simptome, kot so denimo vrtoglavica in nepojasnjene bolečine, a se ti pojavljajo predvsem zaradi preobremenjenosti, skrbi in strahu. Zdravstvena anksioznost lahko poseže v življenje posameznika do te mere, da se vse vrti le še okoli premlevanja o bolezni in smrti, kar je psihično izjemno izčrpavajoče.

»Izraz hipohondrija izvira iz grškega hypo (sl. spodaj) in chondros (sl. hrustanec prsnice). Domneva se, da ga je prvotno skoval Hipokrat. Številni antični grški zdravniki so namreč menili, da je veliko bolezni povzročilo gibanje vranice, organa, ki se nahaja v bližini hipohondrija – zgornji del trebuha tik pod rebri. V 19. stoletju so ta izraz uporabljali za bolezen brez posebnega vzroka.«

Kaj sproži hipohondrijo?

Čeprav ni natančnega vzroka za nastanek te motnje, kaže, da se hipohondrija pogosteje pojavlja pri osebah, ki:

- imajo družinskega člana s to motnjo;

- so prestale težko bolezen in se bojijo, da se bo izkušnja ponovila;

- se soočajo z večjim življenjskim stresom ali pa so v otroštvu preživeli bolezen in bile veliko v bolnišnicah;

- morda že sicer trpijo zaradi katere od motenj v duševnem zdravju, hipohondrija pa je samo en del tega.

Je hipohondrija ozdravljiva?

Oseba s tovrstnimi težavami lahko večkrat išče podporo in pomoč pri svojemu zdravniku, ta pa je morda sploh ne jemlje resno in jo po krivici označi za bolnika, ki samo išče pozornost. Tudi hipohondrija je lahko bolj ali manj intenzivna in morda se celo sami zalotimo, da preveč razmišljamo o določenem telesnem simptomu, ki nam ne da miru. 

Pri tem se lahko poslužimo samopomoči, na primer učenju tehnik za obvladovanje stresa, izogibanju spletnim forumom in stranem, ki nam vzbujajo skrbi, osredotočanju na dejavnosti na prostem, kot so šport, hobiji in druženje, izogibanju alkoholu ali drogam, saj dvigajo tesnobo in ozaveščanju, da nekateri telesni znaki niso simptom težke bolezni, ampak v resnici normalni telesni občutki. 

Če gre za hipohondrijo, ki močno vpliva na kakovost življenja, pa velja obiskati strokovno pomoč v obliki psihoterapije, s pomočjo katere se oseba nauči prepoznati, razumeti in obvladovati napačna prepričanja, ki sprožijo tesnobo. V težjih primerih se za zdravljenje hipohondrije uporabljajo tudi psihotropna zdravila. Velja poudariti, da mnogi bolniki nočejo priznati vloge, ki jo ima pri njegovih simptomih tesnoba, zato je manj verjetno, da bodo poiskali pomoč strokovnjaka za duševno zdravje.

Vir: CenterOfAnxietyDisorderCom