Tovrstno razmišljanje, ki temelji na negativnih izhodiščih in je značilno za vlogo žrtve, je pogosto posledica negativnih preteklih dogodkov, ki pustijo močan pečat. Večinoma gre za različne vrste čustveno zelo močnih doživetij (tudi travm), pri katerih posameznik ni imel ustreznih strategij spoprijemanja. Korenine lahko segajo v zgodnje otroštvo, ko je posameznik odraščal v družini, v kateri je vladalo psihično ali fizično nasilje; lahko tudi v obdobje šole, ko je doživljal nasilje vrstnikov ali pa je odraščal ob starših, ki so mu občutek nemoči vcepili zaradi lastnih negativnih izkušenj. Namenjeno nam je, da trpimo, tako je že od nekdaj. Tudi ti boš revež, tako kot midva z očetom. Tovrstne izkušnje nezavedno pripeljejo do prepričanja, da se življenje enostavno zgodi in da nanj ne moremo vplivati. Zanimivo se zdi, da takšna oseba tudi takrat, ko je rešitev na dlani in so v bližini ljudje, ki so pripravljeni pomagati ali spremeniti neko situacijo, najde cel seznam razlogov, zakaj to nima smisla. 

Osebam z duševnostjo žrtve se zdi veliko lažje in bolj sprejemljivo oklepati negativnosti in pasivnosti,  kot da bi poskušali kaj spremeniti. Pogosto skušajo ta način razmišljanja vsiliti tudi drugim. V svojem bistvu je torej življenje v vlogi žrtve zakoreninjeno v travmi, stiski in čustveni bolečini, vse skupaj pa obvladuje naučena nemoč, ki hromi posameznika. Takšne osebe običajno vodijo strah, občutek izgube nadzora, neobvladljivost, samopomilovanje in samosabotaža. 

Najpogostejši znaki, da ima oseba miselnost žrtve

Takšne osebe menijo, da so za njihovo (nesrečno) življenje krivi drugi, kar pogosto spremlja tudi prepričanje, da je vse naperjeno proti njim. V večini situacij prevzamejo negativno držo in si ne dovolijo sprejeti pomoči. Zelo radi so v družbi podobno mislečih, ki se prav tako pogosto pritožujejo in imajo negativen odnos do življenja. Običajno imajo negativno samopodobo in menijo, da bi morali drugi opaziti njihovo nesrečo. 

Precej so nagnjeni k premlevanju situacij, ki so se jim zgodile, in menijo, da je svet do njih nepošten. Pogosto imajo katastrofalna pričakovanja in stalen občutek nemoči ter so pesimistični glede prihodnosti. Takšne osebe so močno nagnjenje k obtoževanju drugih in vzbujanju krivde, kar kaže na to, da ne želijo prevzemati odgovornosti za svoje življenje. V družbi so pretirano občutljivi in se burno odzovejo že na najmanjše stvari. Občutek imajo, da je vsem lažje kot njim. 

Za posameznike z miselnostjo žrtve so značilna določena prepričanja

Slabe stvari so se mi dogajale že v preteklosti in se bodo dogajale še naprej. Za mojo nesrečo so krivi drugi. Nima se smisla truditi in poskušati kaj spremeniti, ker se tako ali tako ne bo nič spremenilo. Nikogar ne zanima, kaj se dogaja z mano in kaj preživljam. Ne vem, kaj naj storim, da bi se stvari spremenile na bolje. Nimam izbire pri tem, kar se mi dogaja. 

Dolgotrajno vztrajanje pri miselnosti žrtve pogosto spremljajo občutki krivde, sramu, osamljenosti in nevrednosti. Pojavijo se lahko obupanost, frustracija in depresija. Takšni posamezniki pogosto zamerijo uspešnejšim in srečnim ljudem in so prepričani, da nikomur ni mar zanje – v nekaterih primerih se pojavi celo samodestruktivno vedenje. Številni imajo težave z odnosi na delovnem mestu ali doma. 

Kako se izviti iz vloge žrtve? 

Vedno imamo na voljo dve možnosti: razmišljati, da se nam življenje dogaja, ali pa verjeti, da življenje živimo. Prvi korak k opustitvi miselnosti žrtve je, da jo pri sebi prepoznamo, kar pomeni, da ozavestimo negativen način razmišljanja, vedenja in soočanja s situacijami. Naslednji korak je sprememba načina razmišljanja, tako da spoznamo, da smo tukaj in zdaj, ne glede na to, kaj nas je v preteklosti tako globoko zaznamovalo. Neverjetno osvobajajoče je, ko spoznamo, da nismo več žrtev preteklosti in življenjskih okoliščin. Pomembno je prevzeti odgovornost za vse, kar se zgodi – tako dobro kot slabo. Namesto da bi gledali na svet skozi črno-bela očala, je pomembno usvojiti nove načine razmišljanja in vedenja, ki podpirajo našo rast in razvoj.

1. Prepoznajte in izzovite omejujoča prepričanja: prepričanja so pogojena dojemanja, ki temeljijo na starih spominih. Če so ta prepričanja povezana z nemočjo, vodijo v samosabotažo in občutek pasivnosti. V tem primeru je najprej treba prepoznati notranji glas, ki je ustvaril občutek žrtve.

Kdaj so se v vašem življenju prvič oblikovali občutki samopomilovanja in lažne krivde? Miselnost žrtve lahko zasledimo že v otroštvu kot mehanizem preživetja ali kot naučeno vedenje, ki smo ga opazili pri starših. 

2. Prevzemite odgovornost za svoje življenje: ko prevzamete odgovornost za svoje življenje, prevzamete odgovornost za svoje misli, občutke in dejanja. Življenje oblikujete po svojih pogojih, saj veste, da imate moč ustvariti svojo resničnost. Trenutek, ko prenehate kriviti svet, je trenutek, ko se premaknete od žrtve do zmagovalca.

3. Naučite se hvaležnosti: miselnost žrtve temelji na občutku pomanjkanja, nasprotje pomanjkanja pa je obilje, s katerim se druži hvaležnost. Najhitrejši način, da prenehate biti žrtev, je ta, da sprejmete idejo hvaležnosti. Vsak dan se vprašajte: "Za kaj sem danes hvaležen?" Hvaležnost je zavestno priznanje tistega, kar vam prinaša veselje v sedanjem trenutku. Ko se naučite videti širšo sliko, se začnete zavedati, kako srečni ste v resnici.

4. Mislite pozitivno: miselnost žrtve uspeva zaradi negativnih misli. Najboljši način za prehod od žrtve k zmagovalcu je sprememba razmišljanja. Namesto da bi v nečem iskali slabo, iščite dobro. Vaše misli ustvarjajo vašo resničnost. Ko se začnete osredotočati na dobro, v svoje življenje privabite več pozitivnih stvari. To je trenutek, ko se boste odprli spremembami, ki lahko spremenijo vaše življenje.

Viri: LifeHach / GoodTherapy / PsychologyToday