Vizita.si
Strokovnjakinja za motnje hranjenja mag. Dragica Marta Sternad.

Duševne motnje

''Imava anoreksično hčer, kaj naj narediva?''

mag. Dragica Marta Sternad
06. 09. 2012 07.51
23

Obupana starša, kot sta se podpisala bralca naše spletne strani, sta strokovnjakinjo za motnje hranjenja sociologinjo mag. Dragico Marto Sternad prosila za pomoč. Njuna 15-letna hči namreč trpi za anoreksijo.

Strokovnjakinja za motnje hranjenja mag. Dragica Marta Sternad.
Strokovnjakinja za motnje hranjenja mag. Dragica Marta Sternad. FOTO: Aljoša Kravanja
''Imava petnajstletno hčer, ki je sedaj v prvem letniku srednje šole in se že eno leto spopada z anoreksijo. Občutek imava, da še naprej hujša in nama ne dovoli vpogleda na tehtnico. Veliko smo o tej temi prebrali, pa vendar sama zatrjuje, da je to njeno življenje in njena edina želja, da ostane suha. V času odraščanja je imela namreč nekaj težav s prekomerno težo, a sva ji oba z možem zatrjevala, da gre za njeno spreminjanje telesa in da se bo vse uredilo, ko odraste. Odnosi v družini so zaradi njenega vedenja in splošnega negodovanja nevzdržni, sama z možem pa ostajava brez moči. Kaj naj sploh še poskusiva, kako naj sploh še komunicirava?'' Obupana starša

Odgovarja mag. Dragica Marta Sternad

Tudi vaša hči se zdaj zaveda, da so se stvari med njo in vama kot staršema spremenile. Postala je nekaj več kot samo nevpadljiva petnajstletnica, ki je želela biti privlačno vitka. Že samo s stradanjem ali omejevanjem hrane ima nadzor ali moč nad sabo in nekaterimi zelo pomembnimi ljudmi v svojem življenju, posebno nad starši. Ko še naprej izgublja težo, se ta nadzor razširi na druge. Zadovoljna je, da tudi neznanci začnejo opažati to, kar ima za svojo lepoto, čeprav je to v resnici mršavost.

anoreksija
anoreksija FOTO: iStockphoto

Ko je vaša deklica stopila v puberteto, se ji je zamisel o moderni vitkosti zdela privlačna, kot se zdi večini deklet (po mojem mnenju) premožnih staršev. Začela je izgubljati težo in počutila se je zelo dobro. Potem pa se je oddaljila od vzorca večine sovrstnic, ki začnejo izgubljati težo. Začela je ugotavljati, da nima nadzora nad svojimi starši, prijatelji ali učitelji na šoli. Prav tako ni imela pretiranega nadzora nad svojim videzom in centimetri. Bolj in bolj pa jo je vznemirjalo dejstvo, da ima nadzor nad svojo težo. Nihče, ne starši, sorodniki, učitelji, prijatelji ali celo zdravniki tega ne bi mogli nadzorovati razen nje same. Končno je bila tako vitka in je jedla tako malo, da sta vidva kot starša postala zaskrbljena in veliko bolj pozorna na njeno izgubljanje teže.

Vaša hči in njej podobna dekleta, ki so pijane občutka moči, ko navidez vsi plešejo okoli njih in jih prosijo, naj jedo, se še naprej oklepajo vzorca, s katerim so zasvojene. V želji obdržati moč in iz nje izvirajoče zadovoljstvo se, čim bolj ji vsi, posebno starši, prigovarjajo, naj je, še bolj obrača na njeno notranjost, ki ji neprestano govori: Poslušaj me, še naprej odrivaj hrano in boš videla, kako bodo vsi plesali okoli tebe. Zadovoljstvo, povezano s to na novo najdeno močjo, zanika bolečino stradanja. Saj sploh ne čuti lakote; če jo vprašate, vam bo rekla, da se počuti sito. Vaša hči je prepričana, da zmore obvladovati svoja občutja samo preko odnosa do hrane. Zanjo je hrana najpomembnejša stvar v njenem življenju, obenem pa ji povzroča nenehen strah. Svoje dnevne uspehe in neuspehe meri s količino zaužite hrane, temu primerno vsak dan znova niha tudi njeno razpoloženje. Počasi se zapira vase, se osami, osama pa jo dela še bolj potrto in osamljeno.

Dekleta težko priznajo, da so v resnici bolne. Ko to storijo, je to prvi korak k okrevanju, saj takrat začutijo olajšanje, vendar resnično potrebujejo veliko razumevanja. Nekatere se že v času zdravljenja vrnejo k običajnemu hranjenju; mnoge morajo biti še dolga leta pazljive, da ohranijo zavest o potrebnosti hrane. Toda kdo lahko in kdo se ne more vrniti k običajnemu uživanju hrane, je pač odvisno od osebe same. Vaša hči potrebuje starševsko ljubezen in ne nadzora. Obstaja namreč razlika med preprostim imeti rad in imeti rad zato, da bi jedla. To je razlika, ki jo starši stradajočih deklet težko razumejo.

Povejta ji, da jo imata rada, da pa se bosta z njo nehala pogovarjati o hrani in da bosta nehala pripravljati obroke z mislijo nanjo. Povejta pa ji tudi, da vama ni pomembno, da bi jedla isto kot vi. Kar zadeva vaju, lahko je, kar hoče. Ali katero koli količino ali stvar, ki jo želi. Lahko gre z vama v trgovino, da ji boste kupili, če hoče, pa gre lahko tudi sama. Lahko si skuha sama, če hoče. Toda od zdaj naprej se ne mislite več pogovarjati o hrani. Njena hrana in uživanje hrana sta odvisna od nje.

Njena anoreksija bo obstajala tako dolgo, kot bo ona hotela, in ni je stvari, ki bi to premaknila. Lahko bi začela jesti danes, če bi se jih zahotelo. Čim bolj bodo starši zaskrbljeni glede tega, manj bo jedla. Poskušajta skupaj z njo ali strokovnjakom ugotoviti vzroke za njeno početje, zakaj je nesrečna in zakaj strada. Rekli smo, da so ljudje nesrečni, ko se ne razumejo s pomembnimi ljudmi v svojem življenju tako, kot si želijo. Je morda tudi v vaši družini tako? Poiščita strokovno pomoč, če ne zmoreta več sama, saj takšni napeti odnosi resnično razjedajo vašo družino.

Če imate tudi vi podobne težave, lahko svoje vprašanje sociologinji mag. Dragici Marti Sternad zastavite v naši spletni svetovalnici.
 

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na

KOMENTARJI (23)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Vizita.si, Vse pravice pridržane Verzija: 587