Charles Bukowski je nekoč dejal: »Težava sveta je, da so inteligentni ljudje polni dvomov, medtem ko so neumni ljudje polni samozavesti.« Ta misel odlično povzame pomen imposterjevega sindroma, pri katerem gre za notranje prepričanje oz. dojemanje sebe kot prevaranta. Takšen posameznik se počuti, kot da ga bodo vsak trenutek razkrinkali in spoznali, da v resnici ni tako sposoben in uspešen, kot se zdi na prvi pogled. Sindrom lahko doleti vsakogar, ne glede na njegov družbeni status, področje dela, raven usposobljenosti ali stopnjo strokovnega znanja. 

Izraz imposterjev sindrom sta v 70. letih prejšnjega stoletja prvič uporabili klinični psihologinji Suzanna Imes in Pauline Rose Clance pri opisovanju občutkov posameznikov, ki sebe dojemajo kot prevarante, saj menijo, da so manj sposobni, kot jih vidi okolica. 

Značilnosti fenomena ’prevaranta’

Zanj je značilno, da posameznik močno dvomi vase in je nezmožen realne ocene svoje usposobljenosti, znanj ter izkušenj. Svoj uspeh pogosto pripisuje sreči, naključju ali zunanjim dejavnikom, pri tem pa pogosto omalovažuje in minimalizira svojo uspešnost. Velikokrat ga je strah, da ne bo izpolnil pričakovanj drugih, zato lahko začne sabotirati svoje lastne dosežke. V mnogih primerih je imposterjev sindrom povezan tudi s perfekcionizmom in strahom pred neuspehom, kar pogosto spremljajo tudi tesnoba, stres in depresija. Sprožilci za sindrom so lahko opravljen izpit, prejem nagrade, napredovanje, pridobljen naziv ...

Čeprav Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje (DSM-5) tega sindroma ne prepoznava kot motnjo, ni tako zelo redek. Ocenjujejo, da se kar 70 odstotkov ljudi vsaj enkrat v življenju sreča z izkušnjo imposterjevega sindroma. Pri sebi ga najlažje prepoznate tako, da si zastavite naslednja vprašanja. 

Ste pri svojem delu perfekcionisti? Ali svoj uspeh pripisujete sreči ali zunanjim dejavnikom? Ste zelo občutljivi na konstruktivno kritiko? Mislite, da vas bodo razkrinkali kot lažnega strokovnjaka? Ali podcenjujete svoje znanje tudi na področjih, na katerih ste resnično bolj usposobljeni kot drugi? Gre za pogosto izkušnjo, ki se dogaja zlasti inteligentnim, nadarjenim in uspešnim. Sindrom je v večji meri je razširjen pri ženskem spolu. O občutkih, ki spremljajo imposterjev sindrom, so govorile tudi številne znane osebnosti, kot so Albert Einstein, Emma Watson, David Tennant, Michelle Obama in številni drugi. 

Vzroki

Na imposterjev sindrom v veliki meri vplivajo najzgodnejše izkušnje s starši in pomembnimi drugimi. Ena od možnosti je odraščanje v družini, ki je močno cenila akademske in druge dosežke. K sindromu naj bi pripomogli tudi ambivalentni starši, ki na eni strani ne skoparijo s kritiko, na drugi strani pa hvalijo, kar pri otroku povzroči zmedo. Sindrom lahko sproži tudi vstop v novo poglavje življenja oziroma nova vloga, kot je denimo novo delovno mesto ali študij na fakulteti, pri čemer se marsikdo počuti, da tja ne spada, da ni sposoben … Imposterjev sindrom se v nekaterih primerih lahko prekriva tudi s socialno anksioznostjo.

Vrste sindroma

Ugotovili so različne vrste sindroma, ki se lahko izraža na več načinov. 

→ Perfekcionist. Perfekcionisti s svojim delom niso nikoli zadovoljni in vedno mislijo, da bi bilo lahko še boljše. Namesto da bi se osredotočili na svoje prednosti, se nagibajo k pomanjkljivostim ali napakam, kar pogosto vodi do pritiska nase in tesnobnih občutkov. 

→ Superjunak. Ker menijo, da so neustrezni in nesposobni, se počutijo prisiljene, da se čim bolj potrudijo. Pri tem gredo pogosto čez sebe. 

→ Strokovnjak. Ti posamezniki se vedno trudijo vedeti in znati čim več, zato nikoli niso zadovoljni s svojo stopnjo znanja in razumevanja. Čeprav so visoko usposobljeni, podcenjujejo lastno znanje. 

→ Naravni genij. Ti posamezniki si postavljajo pretirano visoke cilje in se počutijo popolnoma na tleh, ko jim jih v prvem poskusu ne uspe doseči.

→ Solisti. Ti ljudje so običajno veliki individualisti in raje delajo sami. Občutek lastne vrednosti pogosto črpajo iz produktivnosti, zato zavračajo pomoč. Potrebo po pomoči razumejo kot znak šibkosti in nesposobnosti. 

Imposterjev sindrom lahko zaduši nas potencial za rast in razvoj, tako da nam prepreči iskanje novih priložnosti na delovnem mestu, v odnosih ali hobijih. Pri spopadanju s sindromom je ključno ugotoviti, kakšna so naša temeljna prepričanja o sebi, ali menimo, da smo vredni ljubezni in ali hlepimo po potrditvi drugih. Če se želimo premakniti naprej, potem se je treba spoprijeti z nekaterimi globoko zakoreninjenimi prepričanji. To pa je lahko precej težko, sploh če se jih ne zavedamo. Kaj storiti? V prvi vrsti je pomembno deliti svoje občutke s tistimi, ki jim zaupamo. Iracionalna prepričanja namreč postajajo vse močnejša, če jih ne ubesedimo in o njih ne spregovorimo z drugimi. 

Pomembno je tudi, da realno ocenimo svoje sposobnosti; zapišemo dosežke in spretnosti ter ocenimo, v čem smo dobri. Verjetno so odveč besede, da se je treba izogniti primerjanju z drugimi. Vsakič, ko se primerjamo, lahko najdemo napake, ki vzbujajo občutek, da nismo dovolj dobri, uspešni, da nekam ne spadamo … V tem kontekstu je vredno omeniti uporabo družbenih omrežij, ki so lahko povezana z občutki manjvrednosti. Ključno je, da se ne borimo proti svojim občutkom, temveč jih sprejmemo. Šele ko si jih priznamo, lahko začnemo razkrivati temeljna prepričanja, ki nas ovirajo. Premagovanje sindroma torej vključuje spreminjanje lastne miselnosti glede sposobnosti. 

Ujetost med željo po razcvetu ter strahom pred neuspehom je lahko zelo boleča in hromeča. Vse to lahko vključuje tudi zelo specifične strahove, kot so strah pred neuspehom, odgovornostjo, napakami, negotovostjo ali celo spremembo identitete. Pomembno se je naučiti sprejeti nelagodje in nepopolnosti, saj lahko le tako premagamo strah, ki nam preprečuje uspeh. 

Viri: PsychologyToday / VeryWellMind