Težava današnje generacije je, da živi v instant svetu, v katerem so vse odločitve nagle, nepremišljene, v slogu 'enkrat se živi, zakaj pa ne'. Žal temu posledično sledijo tudi nagle rešitve težav. Komunikacija postaja vse slabša, komuniciramo z instant sporočili, prek telefonov, družbenih omrežij. Skrivamo se za maskami profilnih fotografij in se nasmihamo svetu.

Kje so pisma? Romani? Pesmi?

Smo resnično vse to preživeli? So se naša čustva strnila v nekaj črk? Kratic? Je tudi naša ljubezen instant? Se zaljubimo v teh nekaj črk, kratic? Se še znamo pogovarjati, ne da bi v hipu vzkipeli, ker oseba, ki nam sedi nasproti ni istega mnenja, kot smo mi? Še znamo poiskati kompromis? Kaj 'dol požreti'? Ali vidimo zgolj sebe, svojo čustveno izpopolnjenost in osebno srečo?

Vsekakor je prav, da se zavedamo, da moramo imeti najprej radi sebe in se spoštovati, da bi lahko gradili osnose in družino na zdravih in trdnih temeljih. Vendar – kje se 'jaz' konča in začne 'ti'? Ali še znamo pomisliti na čustva drugega, mu povedati o čem sanjamo, česa si želimo in česa ne maramo?

Vse bolj se zdi, da vsi hrepenimo po dotiku, stiku, sočloveku in ljubezni. Pa obenem vsi bolj postajamo odtujeni, hladni in nedotakljivi, nedostopni za negativna čustva. Si sploh še dovolimo jokati? Imamo sploh še dovolj časa za to? Da sprejmemo in procesiramo svoja čustva? Da se o njih pogovorimo in se pomirimo?

Ali smo navajeni vsako negativno čustvo poriniti globoko v brezno svoje duše in nadaljevati s hitrim tempom življenja, da le ne bi česa zamudili, da se le ne bi ustavili v trenutku in si dovolili čutiti. Korakamo, hitimo, bežimo. In ko se ustavimo, se sprašujemo – smo sploh živeli?

Poskusimo za hip odmisliti, da se nahajamo v materialnem svetu, kjer je pomembno kaj imaš, in ne ob kom se prebujaš. Poskusimo si predstavljati, da so nas skupaj s partnerjem in najbližjimi naselili na samotnem otoku, kjer ni elektronike, televizije, mobilnikov in tablic. Bi preživeli? Bi se lahko o čem pogovarjali s temi ljudmi? Sploh veste, kaj jim je všeč? O čem sanjarijo? Bi bili pomirjeni ali nervozni? Bi se vam zdelo, da v tistem trenutku polno živite ali da vas duši?

Pomembno je, koga imamo poleg sebe. Pomembno je, da so naši odnosi pristni. Iskreni. Da lahko drug drugemu zaupamo. Drug v drugemu najdemo mir v tem kaotičnem svetu. Da se ne kažemo zgolj v najlepši luči, tako kot smo vajeni to početi na družbenih omrežjih. Pomembno je tudi pokazati lastne rane. Dovoliti, da jih kdaj kdo od bližnjih povije. Pomembno se je zjokati. Saj potem cenimo veselje in smeh.

Kdaj ste se nazadnje iz srca nasmejali?